Recimo prvi zakon: vnaprej zavožena zadeva. Žena živčna, nenehno v gibanju, čista pajkovka. Vlačila me je za seboj kot napol omamljenega trota, v trgovino, v savno, fitnes, lepotilni salon, kino, celo v filharmonijo! Med napol prebrano knjigo me je zvabila iz kabineta, med vtipkavanjem s trudom razvozlanega kemičnega procesa v računalnik se mi je prikradla za hrbet, bila je zgoraj brez in me z bradavičkama božala po razgreti glavi! In kar naprej je kupovala nove postelje. Če sem ji omenil rože, je pobesnela, kričala je, da se bo preselila v Tibet, kjer še plevel nima volje do rasti, in da se bo šla skupinsko meditacijo v kakšnem samostanu, ki leži bogu za hrbtom in kjer znajo menihi ceniti napeto žensko ritko. Ampak se je lagala, mrha, z zamaščenim balkanskim zvodnikom se je odpeljala na Uršljo goro, kjer vodi penzion za izbrane goste. Tako se temu reče na oglaševalnih straneh visokonakladnih časopisov. Sreča, da sem se takrat ukvarjal s proučevanjem luskastih dlačic, ki pokrivajo poganjke luizianskega mahu, vsrkavajo vodo in nadomeščajo korenine. Sicer bi se še zasekiral. Kakšen polet je doživela moja duša, ko sem opazoval počasno nabrekanje vrhnjih celic mahu. To je zame erotizem, ne pa penzion na Uršlji gori!