Prilagajanje, ki je Chrisu Cooperju vrglo Oskarja za stransko vlogo, je metafikcija, bolje rečeno - metafilm. Režiral ga je Spike Jonze, ki je režiral tudi film Biti John Malkovich (1999), za katerega je scenarij res napisal Charlie Kaufman, de facto hudo asocialni, enigmatični scenarist, ki se je biografsko vključil v Prilagajanje (kot scenarista sta podpisana oba, realni Charlie in fiktivni Donald). Ni čudno - tip je tako originalen, da boli. Ne le njega, ampak tudi nas. Charlie Kaufman bi bil lahko v najavno špico mirno napisan z velikimi, največjimi črkami - above the title, kot se reče. Lahko bi pisalo tudi: Charlie Kaufman's Adaptation. Ali pa kaj takega. H'woodski scenaristi danes ne slovijo niti po pretirani originalnosti niti po dolgem roku trajanja - ne le da se hitro pokvarijo, ampak preprosto ne trajajo. Na lepem izbruhnejo - in na lepem izginejo. Poniknejo. Brez sledu. Bolje rečeno - izgubijo se v kaki TV seriji ali pa v nepotrebnem nadaljevanju kakega ne ravno urgentnega hita. Nekateri pregorijo. Mnogi sploh ne zagorijo. Iz preprostega razloga - h'woodski scenaristi so le napol anonimne, brezimne figure. Ne pozabite, da v Igralcu producent ubije scenarista - kaj je hotel reči Robert Altman, režiser te male sodobne klasike, je na dlani. Pred leti je po videoborzi strašil šokerček, v katerem filmsko ekipo pobija skrivnostni serijski morilec - na koncu se izkaže, da je morilec scenarij. Vau!