V Knjigi pogovorov z Živojinom Pavlovićem, ki jo je nekoč izdal Študentski kulturni center v Beogradu, je srbski cineast z zvezi s svojim filmom Zaseda (1969) povedal: Javno tožilstvo je hotelo videti film in takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Na tej projekcij nisem bil navzoč, vendar so mi o tem pripovedovali ljudje iz Centra filmskih radnih zajednica pa tudi kinooperater. Na projekcijo je prišla skupina napol anonimnih politikov z javnim tožilcem na čelu. Film jih je tako porazil, da so po končani projekciji kakšnih deset minut nemo obsedeli; nihče ni z nikomer govoril. Potem jih je predstavnik producentske hiše vprašal, kaj si mislijo o filmu. Odvrnili so: 'To je popolno delo! Mi ne bomo intervenirali, vendar filma ne prikazujte.' Tako so tudi ravnali. Zasede ni sprejela nobena distribucija, nikjer ni bila na rednem sporedu, čeprav ni bila prepovedana. Po zakonu je bilo s filmom vse v redu, toda kaj, ko je onstran zakonitosti obstajala še ideološka legitimnost. Lahko bi tudi rekli, da so producent in distributerji na neki način kršili zakon prav s tem, da so se držali mistike ideološke prepovedi in filma niso predvajali. Toda ta neuradna, a še kako učinkovita prepoved Zasede je imela tudi pozitivne posledice, vsaj za slovenski film: Živojin Pavlović se je namreč iz Beograda umaknil v Ljubljano, kjer so mu pri Viba filmu omogočili, da je posnel Rdeče klasje(1970), s katerim je v slovenski film vnesel nekaj črnovalovskega duha, to je tistega, ki diši po človeškem znoju in gnoju, in začel svojo kariero slovenskega režiserja (po Letu mrtve ptice in še zlasti po filmu Na svidenje v naslednji vojni so Pavlovića v italijanskem tisku že imenovali najboljši slovenski režiser).