ROKENROL: HORUK V NOVE ČASE? Neverjetno. Grosupeljski rokerji Dicky. B. Hardy se gredo predstavitev svojega promocijskega, v dolgo zanemarjanem studiu Radia Študent posnetega singla, in napolnijo dvoranico KUD-a F. Prešeren do zadnjega kotička. Smo Slovenci končno ubrali pravo in se odločili za rokenrol, neupogljivo hrbtenico zdrave dratarije? Bogve. Dvorana bila je polna, takisto med nastopom ljubljanske predskupine, Rhythm Thieves, ki se ponašajo z avtentičnim, garažnim, sixties, močvirskim topotanjem bobnov, pristno približnim brenkanjem kitarskega para in pevcem, ki je promocijo vzel dobesedno, v pol ure izčrpal večino osebnoizpovednih gest, se znebil golide znoja in pobrisal pol prahu s Kudovega odra. Bajdevej, Rhythm Thieves, neposredni plod navdušenja nad napol anonimnimi, čestokrat le po enemu singlu znanimi ansambli prvinskega rokenrola, veljajo za novo nado, pasjo bombico rokenrola. Morda pa gre, neznosno poziranje pevca na stran, vseeno za preuranjeno, z grobim izrazom ansambla povzročeno navdušenje, ki bi si utegnilo najti stvarnejšo podlago, ko bo za nadebudneži več od treh mescev vaje in več žuljev na prstih, torej, ko se bodo tatovi ritma morali odločiti med, priznam, žlahtnim, konceptualnim diletantizmom in z vse bolj veščim drgnenjem po glasbilih vzbujeno voljo za takoimenovanim "polnim" zvokom in posledičnim odmikom od retro voda. Počakajmo. Medtem pa se pred Dicky B. Hardy ne začrtujejo usodne dileme, saj so, podučeni vsaj s prvotno zasedbo Partibrejkersov, žvenket dveh solo kitar brez basa in upravičeno samozavest pevca nabildali do stopnje, ko jim je treba reči, da začrtujejo lik sodobnega, primerno tečnega in z emtivijevskimi ali provincialnimi modnimi smernicami neobremenjenega pankovskega ansambla, ob katerem brez slabe vesti pogoltneš pivo ali dva. These guys rock.