Rotor se seveda ni vzel kar iz etra, saj v njem združuje delo nekaj tehno didžejev v vlogi oskrbljevalcev z zankami in podlago (Bizzy in Dojaja), nekaj imen polpretekle zgodovine v vlogi session muskontarjev (Mario Marolt in Jani Hace) in eno ime polpretekle zgodovine v vlogi motorja Rotorja (Iztok Turk). Turk, ki ste mu vse od Videosexa lahko sledili le preko njegovih napol anonimnih vlog producenta za Laibache in estrado, je kratkomalo najstarejši rokovalec s stroji za proizvodnjo zvoka, kar jih boste zasledili v domači plesni elektrotehniki, tule pa zopet vznika s podvigom, ki bi lahko odmeval celo v tujini. Rotor namreč oddaja pumpin& rollin house, ki se neposredno navezuje na francoski vdor v to zvrst in jo pestri z diskom, več kot le kancem dubovske hipnoze po meri berlinskega mojstra Maurizia in všečnimi, skozi vocoder speljanimi vokali. V nasprotju z vse bolj razvejano domačo house populacijo, ki večinoma ne loči med načeloma instrumentalno elektroniko in “house” remiksi popevk, je raba vokalov omejena na najnujnejše, na vlogo sempla ali efekta, in se Rotor začiguma ter zastereotipi le s kako solo sax pasažo ali evforično scat ekshibicijo. Sicer pa je treba reči, da Rotorjeve zafankane in večplastne emanacije najbolje potegnejo v živo, za kar imamo na ploščku najmanj en dinamičen dokaz, tozadevne žive kapacitete pa so ob distribuciji nemške EFE in nalepki NSK recordings, s katero je obeležen plošček tudi tisto, kar dviguje Rotor nad množico v živo sila neatraktivnih posameznikov ali tandemov in se nudi tujini v primerjavo. Morda pa se nam, skupaj s prostimi breakbeat strelci, obeta leto, ki bo plodovitejše od dosedanjih in bo dalo vedeti, da publika številnih, tehno in drugih plesnih veselic premore tudi cede gramofone in da si na njih od časa do časa vrže tudi kak izdelek slovenske kakovosti?