Zgodbo o skupini Mudhoney bomo začeli v trenutkih (tudi simbolnega) konca žanra, ki je, poleg Jimija Hendrixa in floridskega pritepenca Raya Charlesa, zaznamoval depresivni Seattle – grungea. Marca 1994, nekaj dni zatem, ko je Nirvana prvič, zadnjič in nikoli več nastopila v Ljubljani (27. februarja), je pod skupnim imenovalcem Sub Pop skoraj neopazno izšel EP Buckskin Stallion Blues za takratne razmere »nenavadne« naveze Mudhoney in Jimmija Dala Gilmorja. Na eni strani sivolasi in do takrat pretežno preslišani teksaški izobčenec, ki je svoj umazani country in western vztrajno fraziral na tradicionalnem modelu rock'n'rolla, na drugi strani skupina, ki je s sedeminčnim koščkom vinila Touch Me, I'm Sick (1988) generaciji, medijsko in psihično oboleli od aidsa, postavila nič kaj obetajoče ljubezensko ogledalo. Na koncertih, ki se jih zavoljo intenzivne rabe avtodestruktivnih vsebin ne bi sramoval niti Iggy Pop, so termin »touch me« po pravilu radikalizirali s »fuck me« in s tem – med dvema požirkoma kerozina – vsakdanji diskurz oplemenitili oziroma nadomestili s čistokrvnim mazohizmom. Koncept je bil preprost: sodelujoča v projektu sta izvedla vsak po eno svojo pesem, ki je kasneje zamenjala »lastnika«: Mudhoney so se sprehodili do mesta (Tonight I Think I'm Gonna Go Downtown), Jimmija je zaslepilo njihovo sonce (Blinding Sun). Skupni jezik (duet) so našli v peti skladbi, Buckskin Stallion Blues samotnega jezdeca in ustvarjalnega samodržca Townesa Van Zandta. Presenetljivo, nekateri so takrat dejali celo revolucionarno, sožitje preteklosti in sodobnosti je v takratni splošni zmedi na novo uveljavilo staro pravilo, da tradicija ni dana enkrat za vselej, temveč se z nekaterimi adaptacijami poustvarja skozi aktualne modele. Pred tem so na albumu Miti o obnovi/Obnova mitov (1985) s podobnimi motivi operirali R.E.M. Mudhoney so to zgodbo nadgradili iz svojega zornega kota. Namesto z removcem sorodnimi The Byrds so svojo poetiko prekrvavili s spomini na The Stooges, Crazy Horse, Black Sabbath, Black Flag, The Sonics..., v ta visokooktanski skelet pa vnesli dovolj blatnega principa, da so takoj navdušili Sonic Youth, s katerimi so izbrani model tandema na mali plošči Touch Me I'm Sick/Halloween testirali že decembra 1988. Dober mesec po izdanem EP-ju, ko je Kurt Cobain »že zgorel« v večnost, sta na albumu American Recordings podobno razmišljala tudi Johnny Cash in Rick Rubin. Zvokovni zametki Mudhoney so se kanonizirali že v hardrock/noise predhodniku Green River (1984–1987), kjer je mogoče najti embrionalne obrise poznejše filozofije Sub Pop Records: neurejeni in brezkompromisni dolgolasci, ki svoje kitare drgnejo do brutalnih skrajnosti. Tisto, kar je takrat zvenelo težko in neprebavljivo, je sedem let kasneje, resda v nekoliko bolj sofisticirani obliki, postalo zvok mlade Amerike oziroma v flanelaste srajce odetega Seattla. Manjkajoči člen v mozaiku so z »umirjeno« ploščo My War (1984) pristavili Black Flag. Mudhoney so bili tam, na pravem mestu ob pravem času (pravzaprav pred njim). Debitantski EP Superfuzz Bigmuff (1988) je ustoličil celotno grungersko gibanje, veliko bolj kot druga frakcija »zelene reke«, ki se je najprej zbrala v Mother Love Bone in se nato leta 1990, po nekaterih kadrovskih okrepitvah, preimenovala v Pearl Jam. Na njihovih plečih ter z neskromnim deležem Nirvane, Alice in Chains, Soundgarden je grunge kmalu naplavilo na obale ameriškega mainstreama. K temu je nekoliko pripomoglo tudi slabo finančno stanje Sub Popa, kar je povzročilo nekatere prestope pod okrilje velikih založb. Tudi Mudhoney niso bili imuni za vabila Reprise Records, vendar so z leti spoznali, da denar ni vse, in se leta 2002 raje vrnili tja, kjer se je vse začelo. Naslov prve neodvisne plošče po letu 1991 je bil dovolj zgovoren: Odkar smo bili prozorni. Za velike so bili Mudhoney enostavno preveč vihravi in trmasto neprilagodljivi. Vedno so imeli svoj prav, zato jim je v dveh desetletjih uspelo ostati na sceni vsem trendom rockovskega undergrounda navkljub. Zadnjo ploščo The Lucky Ones so posneli v samo treh dneh, kar samo kaže na njihovo sproščenost, ki jo je tako cenil legendarni John Peel. V vsem tem času sta se okoli njih in z njimi zgodili le dve pomembnejši spremembi: prvotnega basista Matta Lukina je zamenjal Guy Maddison, ki je z Markom Armom sodeloval že na bypass projektu Bloodloss, medtem ko njihova glasba, ki je nekoč napovedovala prihodnost, danes zveni kot zrela sedanjost, brez prevelike želje po eksperimentiranju z alternativnimi formami. Ni pa se spremenila njihova pozicija znotraj undergrounda, saj famozni »ne jebem« na vsakem akordu še vedno kriči iz njihove glasbe. Manifest Touch Me, I'm Sick tako velja še dandanes. godbo o skupini Mudhoney bomo začeli v trenutkih (tudi simbolnega) konca žanra, ki je, poleg Jimija Hendrixa in floridskega pritepenca Raya Charlesa, zaznamoval depresivni Seattle – grungea. Marca 1994, nekaj dni zatem, ko je Nirvana prvič, zadnjič in nikoli več nastopila v Ljubljani (27. februarja), je pod skupnim imenovalcem Sub Pop skoraj neopazno izšel EP Buckskin Stallion Blues za takratne razmere »nenavadne« naveze Mudhoney in Jimmija Dala Gilmorja. Na eni strani sivolasi in do takrat pretežno preslišani teksaški izobčenec, ki je svoj umazani country in western vztrajno fraziral na tradicionalnem modelu rock'n'rolla, na drugi strani skupina, ki je s sedeminčnim koščkom vinila Touch Me, I'm Sick (1988) generaciji, medijsko in psihično oboleli od aidsa, postavila nič kaj obetajoče ljubezensko ogledalo. Na koncertih, ki se jih zavoljo intenzivne rabe avtodestruktivnih vsebin ne bi sramoval niti Iggy Pop, so termin »touch me« po pravilu radikalizirali s »fuck me« in s tem – med dvema požirkoma kerozina – vsakdanji diskurz oplemenitili oziroma nadomestili s čistokrvnim mazohizmom.