Orjaška hobotnica (octopus cyanea) ne spada več med kriptozoološke primerke, čeprav so se zgodbam o njej nekoč prav tako posmehovali kot se dandanes orang-pendeku ali tasmanskemu volku vrečarju. Šele leta 1854 pa je danskemu naravoslovcu Japetosu Steenstrupu prišla v roke velika, papiginemu kljunu podobna čeljust edini ostanek velikanskega, na pol zgnitega kadavra, ki ga je morje naplavilo na obalo Jutlandije. Na podlagi tega ostanka je opisal vrsto architeuthis. Oktobra 1873 pa sta novofundlandska ribiča Squires in Piccot doživela nekaj, kar je presegalo celo domišljijo Julesa Verna. Odveslala sta proti nekakšnemu ostanku brodolomnega plovila v bližini obale. Ko sta ga hotela s pristajalnim kavljem potegniti proti sebi, je domnevna razbitina z veliko trdo čeljustjo udarila po boku čolna in se z velikansko lovko ovila okoli njega. Dvanajstletni Tom, Piccotov sin, je odsekal lovko in nedvomno rešil čoln in posadko, znanost pa oskrbel s skoraj šest metrov dolgim dokazom o obstoju pošastne hobotnice. Odtlej so na obrežjih morij po vsem svetu že nič kolikokrat naleteli na naplavljene tovrstne glavonožce. Najdaljši doslej, decembra 1933 na obali Nove Fundlandije naplavljeni architeutis, je meril od vrha svojega plašča -ovojnice, ki obdaja glavo in trup živali - do konca lovk okoli 22 metrov. Ta primerek nedvomno največjega mehkužca na svetu je tehtal precej več kot tono. Istega leta je kakih 18 metrov dolg architeuthis na poti med Havaji in Samoo napadel 15.000-tonski tanker Brunswick. Verjetno je mislil, da ima pred seboj masten plen, vendar je sam postal žrtev ladijskega vijaka. Znanstveniki zdaj menijo, da v globinah živijo tudi po 50 in več metrov dolgi primerki. "Seveda bi rad vsakdo odkril največjo hobotnico," pravi Clyde Roper iz Smithsoniana. "Toda vedeti moramo, da so lovke raztegljive, bolj ko jih nateguješ, daljše so lahko," se smeji. Pa tudi drugi telesni deli architeuthisa dosegajo veličastne razsežnosti. Njegove oči so s premerom 40 centimetrov največje v živalskem kraljestvu. Nekatera njegova živčna vlakna so tako debela, da so jih najprej zmotno imeli za žile. V nasprotju z osmerolovkarji, med katere spadajo navadne hobotnice, imajo orjaške hobotnice po deset lovk, osem debelih in dve veliko daljši s po le štirimi priseski na konceh. Priseski njihovih lovk merijo v premeru od 10 do 15 centimetrov in morajo imeti izjemno prisesno moč, kar dokazujejo grde krožne brazgotine na trupih kitov glavačev, ki so jim te hobotnice priljubljen plen. Vendar smo vse znanje o teh mogočnih mehkužcih doslej črpali iz naplavljenih primerkov, o tem, kako žrejo in se premikajo, pa komajda kaj vemo. Še nikoli niso opazovali živega architeuthisa v njegovem naravnem okolju. Šele odkar so jih ribiči pri globinskem lovu nekaj potegnili iz globin od 300 do 1200 metrov, vemo, da lovijo tudi globokomorske ribe. Da bi zvedeli kaj več o skrivnostnih pošastih, novozelandski znanstveniki in ribiči sodelujejo že petnajst let. Velikih hobotnic, ki se skupaj z ribami ujamejo v njihove mreže, ribiči ne mečejo več nazaj v morje. Tako so v laboratorije dobili že precej dokaj velikih hobotnic, med njimi šest metrov dolgega samca, in ugotovili, da so samci pri teh živalih redno šibkejši, pravilneje, "krajši" spol.