»Nemogoče« križanje med različnimi povezavami, zaradi katerega so Filipini v prvem planu Andersonove pripovedi Pod tremi zastavami, zaznamuje tudi Rizala, »glavno osebo«: ta je oba svoja romana napisal v španščini, jeziku, ki so ga že tedaj razumeli komaj trije odstotki prebivalcev kolonije, in tisti, ki se o njem učijo v šoli kot o očetu naroda, ga ne morejo brati v izvirniku; Španija se mu je izkazala za bledo mater, svoj »anarhistični« roman El Filibusterismo je objavil v avantgardističnem in socialističnem intelektualnem okolju severozahodne Evrope. Kje je v vsem tem nacionalizem? Kot interes v ozadju je tiho navzoč ves čas; izrecno pa nakaže to zanimanje Anderson takoj na začetku knjige, ko svoj pristop označi kot »politično astronomijo«: vsak nacionalizem, slovenski nič manj kot filipinski, kakor osamljena zvezda sije »z lastno, neomajno, enovito svetlobo«3; šele astronomski odmik pokaže konstelacijo, katere del je. Skratka, nacija ali nacionalizem v teoretskem obzorju Benedicta Andersona ne moreta biti samostojna, konsistentna predmeta. Njuno raziskovanje je tematizacija družbenih razmerij, v katera so zajeti tisti, ki si zamišljajo nacije in sebe kot njihove člane. Ta razmerja se realizirajo le kot stiki in srečanja v omrežjih, ki se tkejo v svet. V njih objekti raziskovanja niso imobilizirani v toge izide determinacij, niti niso razpuščeni v gole privide imaginarnih konstrukcij. Gotovo pa jih različne osvetljave raziskovalnih postopkov ne puščajo neprizadetih. Raziskovanju slovenskega družbenega razvoja in nastanka slovenske nacije zanesljivo ne bi škodilo, če bi se od Benedicta Andersona česa naučilo. Morda si utvarja, da ga Anderson ne zadeva, saj je bila po njegovem nacija izumljena v Ameriki, ne v Evropi. A ne gre za genezo ideje o (slovenskem) narodu. Gre za to, da so se v nacije zamislili v predkapitalističnih političnih okvirih