Toda predsednik stranke in njegov ožji krog je po vsem videzu sodeč imel svojo zamisel; kakšna je le-ta bila, kaj vse se je od nje pričakovalo, na kaj vse se je merilo z njo, od tega ni bilo nikdar mogoče izvedeti kaj določnega. Marsikaj od tega pa je izdajal izbor osebe, predvidene za položaj glavnega urednika: šlo je za argentinskega Slovenca, iz mlajše, že tam rojene generacije, ki ji je bila slovenščina nekakšen drugi, takorekoč družinski jezik. Zadevni mož je, povsem razumljivo, vsako svoje delo najprej napisal v španščini, ker je v tem jeziku tudi mislil. Če ob tem pomislimo še na to, koliko lahko nekdo, ki je zrasel v povsem drugačnih razmerah od naših in še nikdar ni živel kakega kosa svojega življenja pri nas, zna brati znamenja naših, torej zanj povsem tujih razmer, si že lahko kaj mislimo o naravi takega izbora, še zlasti če, gre za ključni položaj v novoustanovljenem, še docela neuveljavljenem podjetju. Saj je ravno glavni urednik političnega dnevnika tisti, ki mora bolje od drugih - ali recimo bolj profesionalno od drugih - poznati ta znamenja (kdaj sveti rdeča, kdaj zelena, kdaj rumena luč) in nasploh gibanja na politični borzi. Ustanoviteljem sem torej svetoval, naj novega moža, če se jim že zdi dovolj talentiran za neko tako službo, namestijo tako, da se bo lahko vsaj kakšni dve leti seznanjal ne le z življenjem pri nas, temveč tudi s poklicnimi veščinami časnikarstva in še posebej z njegovim vodenjem; mož je prej, v svoji prvi domovini urejal le neki literarni list. Toda, ustanovitelje je po vsem videzu zanimalo vse kaj drugega kot poklicna in osebna usposobljenost izbranca za vodenje političnega dnevnika in kdo ve, če se jim ni zdela ta domala popolna odvisnost nekega poznavalsko bosega novinca od svoje nove okolice celo koristna. Vsekakor, znali so napraviti iz njegove preselitve spektakularni dogodek, ki naj pokaže, kako pravi sinovi domovine sprejemajo prve lastovke, znanilke velikih vrnitev našega politično motiviranega izseljeništva iz dolgoletnega pregnanstva. Res, že kar greh bi bil, izpustiti tako lepo priložnost za pridobivanje naklonjenosti volivcev tako doma kot v izseljeništvu. Prijatelj mi je v pogovoru o tem dogodku omenil primer nekega brazilskega časnikarja judovskega rodu, ki so ga povabili v Izrael in ga prav tako hoteli pritegniti k vodenju nekega večjega tamkajšnjega časnika. Povabili so ga kot znano novinarsko ime z že uveljavljenim slovesom, vendar je mož že čez nekaj mesecev pobral šila in kopita ter se še pravočasno vrnil v prvotno domovino. Zanesljivo znamenje, da je bil resnično dober profesionalec, saj je le tak lahko sprevidel, da se je podal v popolnoma nemogočo pustolovščino.