To sta dva povsem ločena koncepta. Ko delaš film, ga moraš najprej napisati. Ko pa napišeš scenarij, nimaš še ničesar. Nastajanje filma je proces, pri katerem je pisanje scenarija začetek tega dela, potem sledi snemanje, urejanje, montaža… In znotraj tega se zgodba razvija. Scenarij je tako na neki način zgolj okvir, s katerim zamejiš ideje, da daš material igralcem, kasneje tehnikom. Hkrati gre še za to, da ko je enkrat scenarij napisan, ga film ne povzema, ampak ga že interpretira. Tako je recimo edina razlika med filmom in gledališčem, da gre pri filmu za zgolj eno posneto verzijo, medtem ko je gledališka predstava v tem smislu bolj odprta, lahko tudi nepredvidljiva – več je možnosti prevajanja zgodbe v lasten jezik. Vsaka predstava je edinstvena in drugačna. Naloga filmskega režiserja je tako interpretirati scenarij, ga obuditi, mu dati življenje – zato pa režiserji pogosto sodelujejo s scenaristi ali so scenaristi oni sami. Režiser je tisti, ki ima niti v svojih rokah. Brez njega filma ne bi bilo. On sprejme ključne in zadnje rešitve. Pri vsem skupaj pa je najpomembnejše, da ima režiser znanje, kako je zgodbo v filmu mogoče povedati. Ker gre za specifično naracijo. Razumeti mora torej, za kaj v zgodbi gre, kakšna je zgodba, kako določena zvrst deluje, in seveda mora poznati možnosti, ki mu jih odpira ali zapira kamera. Torej, za sodelovanje scenarista in režiserja je bistveno poznavanje narave in meja njunega dela.