bstajajo režiserji, ki so del zgodovine filma, magari pomemben del zgodovine filma. Obstajajo pa tudi režiserji, ki so večji od zgodovine filma – režiserji, ki so del zgodovine sveta. Roger Corman, ameriški režiser-producent, sodi med zadnje. Corman je večji od zgodovine filma – del zgodovine sveta. In ta del zgodovine sveta je 14. avgusta prispel v Ljutomer – na četrti Grossmannov festival filma in vina. Kako to, da je prišel? Ker sem o njem napisal knjigo? Ne, daleč od tega. Ker so v Ljutomeru zavrteli nekaj njegovih filmov? Tudi ne. Zakaj torej? Iz preprostega razloga: ker so ga povabili. Ker so si ga fantje, ki organizirajo ta festival, upali povabiti. Ker si niso rekli, hej, brez veze, da ga vabimo, saj itak ne bo prišel! Škoda časa! Prišel je zato, ker niso intelektualizirali, ali bolje rečeno – povabili so ga zato, ker ne mislijo, da so pomembnejši od njega. Corman je moral dobiti le še potrdilo, da ga vabijo pravi. In za to potrdilo je, kot pravijo organizatorji, poskrbel Lloyd Kaufman, ameriški režiser-producent, Cormanov naslednik in šef kultne filmske hiše Troma, ki je bil gost lani, na tretjem Grossmannovem festivalu filma in vina. Točno, Kaufman je fante in festival Cormanu priporočil. Ne po naključju: Kaufman je Cormanov stari prijatelj. Vidite, pri filmu je vse povezano. Kot pri teorijah zarote. In to je dobro vedeti. Hočem reči: v Sloveniji to vedo le redki. Pa še tisti redki živijo v Ljutomeru. Na srečo. Vprašanje je le, katero filmsko legendo nam bodo pripeljali naslednje leto. Predstavljajte si, da je Corman prijatelj Johna Carpenterja – oh, ali pa Quentina Tarantina. Le priporočilo, le signal, pa bodo v Ljutomer pripeljali Carpenterja ali Tarantina. Vraga, ali pa oba. Z istim letalom. Cormana v Ljutomer niso pripeljali z letalom, ampak z avtom – iz Rovinja, kjer je letoval s svojo soprogo Julie. Le nekaj dni. Nič, le pofočkati se je hotel na Istro, okej, na Pulo, na puljsko areno, »največji kino na svetu«, ki ga je tako impresioniral na začetku šestdesetih, ko je bil tam prvič. Njegova turneja po teritorijih nekdanje Jugoslavije je bila simbolični rimejk njegove nekdanje turneje po Jugoslaviji – hja, tiste z začetka šestdesetih. Tiste, ki je bila del njegove tedanje velike turneje po Evropi. Najprej je na dirkah formule 1 – za 150.000 dolarjev – posnel Mlade dirkače, melodramo iz dirkaškega življenja, v kateri so igrali brata Campbell in Mark Damon, »dublirala« pa sta jih tedaj famozna dirkača James Clark in Bruce McLaren. Njegov prvi asistent je bil Francis Ford Coppola, njegov drugi asistent je bil Menahem Golan, njegov tretji asistent pa je bil Robert Towne – prvi je kasneje režiral Botra, drugi je ustanovil filmsko hišo Cannon, tretji pa je napisal scenarij za Kitajsko četrt. Vsi trije so postali pomembni deli zgodovine filma. Potem je Coppola na Irskem produciral kvazipoejevsko grozljivko Dementia 13 – za 30.000 dolarjev. Sledil je skok v Pulo, kjer je bil gost jugoslovanskega filmskega festivala. V Dubrovniku so tedaj ravno začenjali snemati Operacijo Tizian, jugoslovansko kriminalko, v kateri je Miha Baloh igral Daneta, dubrovniškega bon vivanta, sicer žurnalista, ki policiji pomaga pri dešifriranju skrivnostnega umora, povezanega s krajo dragocene Tizianove slike. Dane zna z eleganco, s pestmi in z ženskami, pa četudi ga po malem muči ljubosumnost, ki pa ni nič res patološkega, ampak le simptom,