Slaba vzgoja je labirintni full-color film noir, v katerem vse vloge, tudi ženske, vključno z blond femme fatale, igrajo moški. Kot v pekinški operi. Še več - vsi so istospolni, toda igre moči, v katere stopijo, jih prisilijo, da se razdelijo na moške in ženske. Enrique (Fele Martinez) je filmski režiser brez idej, ko ga nenadoma - leta 1980 - obišče Ignacio (Gael García Bernal), njegov mladostni prijatelj in njegova "prva ljubezen": sredi šestdesetih sta hodila na strogo katoliško šolo in drkala na Sarito Montiel, top špansko zvezdo, ki je bila tako realna kot to, kar sta držala v rokah, toda potem ju je brutalno ločil ravnatelj, oče Manolo (Daniel Giménez Cacho), pedofil, ki je bil zaljubljen v Ignacia. Ergo: na začetku je bila zloraba. Ignacio je zdaj igralec, ki potrebuje delo - in seveda, o odraščanju v katoliški šoli je napisal scenarij (s fiktivnim koncem), ki se zdi Enriqueju boljši od tabloidnih "resničnih zgodb", na katerih zadnje čase pase svojo ustvarjalno blokado. Jasno, Enrique hoče scenarij - Ignacio hoče glavno vlogo. Je Ignacio res Ignacio - ali le njegov impersonator? Je njegov scenarij res slika tega, kar se je zgodilo v preteklosti - ali le priredba? Vprašanji, ki mučita režiserja, sta nesmiselni - ko začne zgodbo o preteklosti pripovedovati scenarij, postane realnost le variacija filma. Plus: če Ignacio ni Ignacio, ga bo v Ignacia itak spremenil film - lik, ki ga bo igral. Nič, realnost je le material za film. In fiktivni liki se lažje spomnijo preteklosti kot realne osebe. Filmi gredo dlje od realnosti - bolj realni so od realnosti. Pedro Almodovar je odkril Baudrillarda.