Očitno je Toni Gašperič, ki je za omenjeno prireditev napisal scenarij in jo tudi vodil, slabo poslušal, kaj je na njej govoril znani humorist Janez Vraničar-Luigi. Ne želim se kititi s tujim perjem in ni me sram povedati, da so besede, na katere se je "obesil" Gašperič, prišle iz Luigijevih ust. Dejal je namreč nekako takole: "Same iste face. Kaj bomo Belokranjci sami sebi kazali, kaj znamo?" A da ne bom razumljena napak: ne nameravam Luigiju naprtiti nikakršne krivde. Narobe! Prav v teh njegovih besedah sem videla srž problema, ki ga je najbrž čutil Luigi, a tudi obiskovalci prireditve, ki so se ob domislici zasmejali, a nekateri verjetno bolj kislo. Kritika namreč ni letela niti na nastopajoče niti na obiskovalce prireditve. Problem je namreč v tem, da o prireditvah na slovenski periferiji, s čimer ni mišljena le Metlika ali Bela krajina, v glavnem poročajo le lokalni mediji (tudi ob omenjeni prireditvi je bilo tako), na njih pa je tudi zelo redko srečati ljudi iz slovenske prestolnice, ki bi se tako lahko na lastne oči in ne zgolj iz poročil prepričali, kaj vse zmoremo Slovenci tudi drugje, ne le v Ljubljani.