Ker se je bližala velika noč, sem kupil jajce, ga skuhal in lično okrasil s sporočilci ter nekakšnimi simboli, navrgel še svojo telefonsko številko, nisem pa se sramoval dodati niti nekaj skrivnostnih hrvaških besed o vstajenju. Na jajcu je bilo dovolj prostora za presenetljivo količino besedila; vse sem napisal s peresom in tušem, z nadvse čedno in drobno pisavo. Velikonočne praznike sem preživel v svoji sobi in čakal na telefonski klic. Nihče ni poklical, zato so mi dnevi minili v samoti. Imel sem dovolj časa za razmislek o sebi in svoji obsedenosti z neznanko, za kratko soočenje z norostjo, ki se je nisem mogel znebiti. Gospodična me je obsedla, že sem nosil poteze blazneža, ki na natančno določenih krajih preži na svojo žrtev. Nekega večera sem celo vdrl v bližnjo restavracijo, igralsko gnezdo, in vzkliknil: