Na življenje v Beogradu, ko je tam delala kot dopisnica različnih slovenskih medijev, ima lepe in tudi manj lepe spomine. ''Pet let sem živela in delala v Beogradu, v obdobju od 1988 do 1993, to so bili Miloševićevi časi. Prvič v življenju sem živela v pravem totalitarizmu in videla, do česa lahko privede. Bila sem na demonstracijah opozicije, ko nas je policija pretepala z gumijavkami, metala solzilec in polivala s curki vode. Bila sem na fronti v Bosni, kjer se je streljalo in so padale granate. Bila sem priča vsej bedi in tragediji zadnje vojne. Ko sem zapuščala Beograd, je bilo to mesto obubožano. Samopostrežne v Beogradu so bile popolnoma prazne, na policah si lahko videl samo petkilogramske konzerve kislih kumaric, paprik in zelja, kupil si lahko še kruh. Zmanjkovalo je celo mleka, olja in sladkorja, pa čeprav je slabih 100 kilometrov stran rodovitna Vojvodina!'' Vsak mesec se je vozila v Ljubljano po plačo po 20 ur in več z avtobusom iz Beograda, ki je vozil prek Madžarske, saj je bila na Hrvaškem vojna. V Ljubljani je nakupila po tri, štiri prtljage hrane in jo nosila svojim sorodnikom in prijateljem v Beograd. Leta 1989 jo je takratni urednik časopisa Večernje novosti prosil, če bi napisala komentar o dogodkih v takratni Jugoslaviji. ''Napisala sem, da bo Srbija, če bo nadaljevala politiko, ki jo je takrat vodil Milošević, na koncu pristala v mejah nekdanjega beograjskega pašaluka. Komentar je bil zelo odmeven in žalostno je, da so se moje črne napovedi skoraj povsem uresničile. Takrat sem zelo kritično pisala o Miloševiću, in ko sva bila predstavljena na nekem državniškem sprejemu, je rekel: ''A vi ste tista Janja Klasinc?'' Zelo me je presenetilo, da je vedel, kdo sem. Ob tem sem si vsa tista leta prizadevala, da bi prišla do intervjuja z njim, ampak ga ni hotel dati nobenemu slovenskemu mediju. Sploh sem imela kot dopisnica slovenskih medijev težave s pridobivanjem informacij od vladajoče srbske politike. Zato sem morala imeti dobre neuradne vire, da sem sploh lahko dobro delala.''