Na Trdinovem vrhu smo znali tudi uživati! seznanili z Janezom Trdino, po katerem so planinci že leta 1923 poimenovali ta del Gorjancev. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, smo zaman pričakovali, da se nam bo prikazala kaka dobra vila ali hudobni volkodlak, zletela kakšna rajska ptica z zlatim perjem …, kot je v Bajkah in povestih o Gorjancih pripovedoval Trdina. Na vrhu najvišjega vrha Gorjancev (1178 m) se stiskajo razvaline slovenske cerkvice sv. Jere, hrvaške cerkve sv. Elije, stolp slovenske televizije in malo vstran vojašnica. Mi smo zavzeli vse objekte, pa še nihče ni nič protestiral. Zimzelenčkom so se kmalu pridružili še planinci iz Radovljice, a so se držali bolj po svoje. Ko smo si natisnili žige, se fotografirali in napolnili z nomencanje oči. Trdina je namreč napisal bajko o pomlajevalni moči tistega studenčka in še vedno si marsikdo, ob tem, ko popije kupico hladne čiste studenčnice, zaželi, da bi še imela tako moč kot v pravljičnih časih, ko je grajska gospa ozdravela in se pomladila, ko je izpila tri kupice vode iz studenca Gospodična. V koči Vinka Paderšiča so nas postregli z zelo okusno joto. Kočo so odprli na našo željo. Ko smo se spuščali z Gorjancev, so sončni žarki zlatili mogočne bukve in opuščena travišča, lahen veter pa je dvigoval in spuščal odpadlo listje vseh mogočih barv. Popolna jesenska simfonija! Zapis: Elica Brelih Fotografije: Vlado Nikolić Leto je spet hitro minilo, jesen je tu in z njo tudi naš letni izlet ZŠAM Vrhnika. Letos smo se odločili za izlet V OBJEMU BELIH BREZ v Beli krajini. Na pot smo se podali v soboto, 18. 10. 2008, 0b 7.30. Avtobus smo napolnili z veliko dobre volje in pozitivne energije v pričakovanju lepega jesenskega dneva, polnega pričakovanj in novih dogodkov. Najprej smo se podali v Semič, kjer nas je že čakala prijazna lokalna turistična vodička. Prva pot nas je vodila na ogled izvira Krupe. Ta izvir izpod 3-metrske skalnate stene je po vodnatosti največji izvir v Beli krajini. To je naravni spomenik in je največji kraški izvir. Tod je tudi življenjski prostor človeške ribice. Reka Krupa se izliva v reko Kolpo. Sledila je belokranjska malica, ki nam je zelo teknila, saj so nam postregli z obaro in ajdovimi žganci, ki so bili okrašeni z okusnimi domačimi ocvirki. Naše potepanje smo nadaljevali na domačijo Raztresen, kjer nam je gospodar prikazal film o pridelavi lanu. Ogledali smo si tudi objekte za kmetijsko dejavnost in stroje, ki so jih včasih uporabljali za kmetijstvo, prav tako je bila na ogled galerija domačih obrti belokranjskih obrtnikov. Ta domačija stoji v vasi Rim - Jankoviči, ukvarjajo pa se s kmečkim turizmom, pridelujejo sadje, imajo veliko domačih živali (med drugimi imajo19 oslov,100 kokoši), 50 ha zemlje in pridelujejo lan ter delajo platno. Pri njih obiskovalec lahko vidi marsikaj. Postregli so nas tudi z belokranjsko pogačo in domačim moštom. Vodička nam je povedala, da je vas Rim najmanjša vas v Sloveniji. V kraju Žuniči smo si ogledali Belokrajnsko čebelarsko učno pot. Pot smo nadaljevali v Šobčev dvor, kjer nas je sprejela prijazna domačinka gospa Tončka in nam razkazala posebnost stavbne dediščine, ki ima zaprto štiristranično domačijo z osrednjim dvoriščem. dobrotami, z metliško črnino Oblečena je bila v lepo belo in harmonikar je raztegnil svoj belokranjsko obleko in izraža- meh in nas povedel na plesišče. la ljubezen in toplino do Bele krajine. Tudi tam so nam postregli belokranjsko pogačo. Nato smo se odpravili v drugi krajinski park, Krajinski park Lahinja, natančneje v Veliki Nerajec. Ogledali smo si infocenter parka, hišo, staro več kot 200 let, ter galerijo domače in umetnostne obrti gospe Vere Vardjan, ki izdelke tudi izdeluje. Tam so nam postregli ajdovo potico. Naprej smo se odpeljali na Jelševnik, kjer so nam prikazali film o črni človeški ribi- Vodička Tatjana in gospa Tončka ci, ki živi samo v tistem kraju, Preden smo se poslovili, smo in si jo ogledali tudi v narav- zapeli nekaj lepih slovenskih nem okolju. pesmi in prijeten dan se je preZa konec našega potepanja vesil v lep večer, poln radosti. Še se bomo vračali v kraje, je sledilo slastno belokranjsko kosilo v znanem Gostišču Sa- kjer veter boža bele breze in marin pri Črnomlju. Lepo so kjer so prijazni ljudje! Fani Šurca nas postregli z belokranjskimi razpoložene v pričakovanju dobrega druženja in gibanja. Zbiramo se že pred osmo uro zjutraj, počakamo na vse pohodnice, se še malo pogovorimo o vremenu, si malo pomanemo prespane oči, vodička predlaga začrtano pot za pohod, me se strinjamo s programom in krenemo ob 8. uri. Imele smo kar nekaj lepih sončnih in toplih torkov, dobrodošli pa so bili tudi dežniki. Naše vodičke so: g. Elica, g. Zalka, g. Vika in g. Dragica in se menjavajo pri vodenju skupine, tudi g. Sonja je bila že z nam . Obiskale smo že kar veliko krajev v okolici Vrhnike in vedno se najde kaj zanimivega in poučnega. Načrtujemo pohod na Ulovko in Koreno, če nam bo vreme dopuščalo. Leto se počasi že izteka; do novega leta imamo še sedem torkov in upamo, da bomo tudi te napolnile z rekreacijo na svežem zraku in s pozitivno energijo. Pravijo, da že pol ure sprehoda na dan dela čudeže in Japonci pravijo, da ima vsak človek dva zdravnika: desno in levo nogo. Pregovor pa pravi: »Zdrav duh v zdravem telesu!« Fani Šurca