Josipa Lisac ne potrebuje spremljevalnih vokalov ne scene ne prevelike publicitete. Dovolj je, da se pojavi na odru in s sabo prinese – sebe, svojo ekstravaganco, unikatnost. V živo je še boljša kot na albumih. Pa naj bo Ave Marija, Boginja ali pa Kraljica divljine, ki prihaja iz Magle. Vsakič znova stopi na oder mladostno razigrana, intrigantna, z novimi angažmaji, improvizacijo, z novo dušo v svojih pesmih ter z novim vizualnim imidžem. Včasih osupne v poslikani halji ali togi, drugič z ikebana frizuro, spet tretjič v aluminijasti obleki Alana Hranitelja, ki je že sama po sebi skulptura. »Vedno sem želela biti glasbenica in biti v glasbi v celoti, povsem. Bala sem se, da me ljudje ne bi predalčkali kot pop ali rock pevko, jazz vokalistko, klasično glasbenico, new age umetnico. Vsega tega sem se sicer hotela dotakniti, kajti že mlada sem spoznala, da vso to muzikalnost nosim v sebi. Najti sem morala le svoj izraz, ki bo izviren, karizmatičen, ki ga bodo poslušalci prepoznali in spoštovali. Toda unikatnost sama po sebi ni dovolj; biti moraš dober glasbenik, ki se je vedno pripravljen še učiti.« O sebi noče govoriti, da je umetnica, pravi, da to oceno prepušča nam, poslušalcem. A to ni odraz njene skromnosti, v tem vidi svojo duhovno moč. Postaviti se na svojo pot, uporno, trmasto, odločno, in – kot pravi – »od trnja do zvezd« nenehno potovati proti svetlobi, da se »vsaj za hip lahko dotaknem tistega zlatega zgoraj, tiste svečanosti, žlahtne umetnosti«. Pot je zelo težka, kajti treba je vztrajati. Lahkoten, prekrasen je hitri uspeh, a zelo težko je obstati, obstajati na nekem nivoju. Ne gre za perfekcionizem, temveč kaj je nekdo sposoben izvleči iz sebe. Ni ji namreč všeč, če ljudje rečejo, »saj je bilo dobro«. Kaj pomeni »dobro«, če je nekaj lahko tudi »super«? Pravi, da je pozitivno samokritična, in to jo vleče naprej v navdih in delo. Na glasbeni sceni (nekdanjega jugoslovanskega prostora) je prisotna že štirideset let, posnela je 19 albumov, skoraj vsi po vrsti so nagrajeni, zadnji cede Živim po svome pa je izdala letos z aranžerjem in producentom, uglednim jazzistom Elvisom Stanićem, medtem ko ji je naslovni komad napisal slovenski kitarist Jani Hace. S Stanićem sta se prvič srečala leta 2001, ko ji je napisal aranžma za pesem Paučina. Štiri leta pozneje je gostovala na njegovem s porinom trikrat nagrajenem albumu Bolja strana svijeta in njuno nadaljnje sodelovanje je postalo nekako logično. Tudi sama je bila dobitnica številnih porinov. Če se ozremo po njenih začetkih, je že pri rosnih desetih prišla v Zbor HRT, kjer je prepela resni klasični repertoar, staro sakralno glasbo pa vse do moderne avantgarde. Pod mentorstvom Dinka Fia je razvila vse svoje vokalne talente in dosegla štirioktavni glasovni razpon. Toda najpomembnejši človek v njenem glasbenem življenju je prišel veliko pozneje. Rock pevec in odličen skladatelj Karlo Metikoš, z umetniškim imenom Matt Collins, je postal tudi njen partner in že njun prvi skupni izdelek leta 1973 Dnevnik jedne ljubavi se je za vedno zapisal v hrvaško diskografsko antologijo. Dve leti pozneje je Metikoš skupaj z Ivico Krajačem in Miljenkom Prohaskim napisal rock opero Gubec-Beg, peto rock opero na svetu sploh, ki si je z 212 ponovitvami (v izvedbi Teatra Komedija Zagreb) in pol milijona poslušalcev po svetu ustvarila kultni status. Najpopularnejši singel iz opere postane Ave Marija. Iz rockerice se je prelevila v jazzerico in leta 1978 izdala album Josipa Lisac $amp; B. P. Convention big band International, poznan tudi pod imenom Bela plošča. Z Metikošem sta nato za tri leta odšla v ZDA in se družila z uglednimi glasbeniki (Ira Newborn, Paulinho da Costa, Joel Peskin); tako nastane projekt Made in USA (1979). Po vrnitvi v domovino Josipa Lisac sodeluje v dveh ameriško-jugoslovanskih filmskih koprodukcijah Lost Hero z Richardom Chamberlainom in Dvanajst ožigosanih (pozneje sodeluje še z mlado hrvaško režiserko Sašo Vojković v eksperimentalnem filmu Tri krogle za soseda Gerberja). Jazzovskim raziskovanjem sledijo albumi Hir, hir, hir (1980), Hoću samo tebe (1983), Boginja (1987), Balade (1987). Besedila pišeta v glavnem Ivica Krajač in Alka Vuica. Metikoš leta 1991 nenadoma umre. To je prelomnica v umetničinem življenju. »Ko se izgublja kompas in je vprašanje, ali ostaja upanje, takrat se vedno pojavi glasba. Glasba je zagotovo najmočnejša dimenzija komunikacije, kajti njo se čuti. Poslušate jo, napolni vas in deluje kot zdravilo. Velikokrat kdo pristopi in mi reče, vi sploh ne veste, kaj ste s svojim petjem naredili zame. Vsak ima svoje zgodbe in tudi jaz v nekem trenutku, po smrti Karla, nisem vedela, kako naprej. Ampak takrat je nekaj vseeno pomagalo, pomagala je glasba.« In pomagalo je tudi to, da ga še vedno (lahko) nosi v sebi in ohranja spomine nanj, tudi z zdaj že tradicionalnimi koncerti, posvečenimi Metikošu. Prvi tak je bil leta 1991, leto dni po njegovi smrti v dvorani Istra. Zbralo se je prek petdeset najrazličnejših glasbenikov – Arsen Dedić, Neno Belan, Dino Dvornik, Psihomodopop..., kar je le potrjevalo dejstvo, kako vseprisoten je bil Metikoš kot skladatelj in glasbenik v hrvaškem prostoru. Tri leta pozneje je začela sodelovati z maestrom Igorjem Kuljerićem, ki je leta 1994 aranžiral koncert v počastitev spomina na Karla Metikoša in leta 1997 pripravil še koncertno izvedbo opere Gubec-Beg za simfonični orkester in zbor. Ko je že mislila, da je ponovno našla odličnega sodelavca, je žal tudi on preminil. Deset let po smrti Metikoša leta 2001 Josipa Lisac ponovno snema, tokrat izda CD Josipa Lisac LIVE (njen prvi album v živo sicer izide leta 1992). Leta 2005 se je ponovno poglobila v Metikošev skladateljski opus in prepletla skladbe iz Gubec-Bega z drugimi songi svetovnega muzikala. Leto pozneje se je ponovno vrnila v HNK Zagreb s Koncertom ljubavi; še istega leta izide na DVD. Prvi resnejši prerez njene kariere se je zgodil leta 1997 z izidom osmih plošč Josipa Lisac – Antologija, naslednji presek je bil leta 2007 s platinasto kolekcijo in 31 originalnimi posnetki. »So pesmi, ki sem jih pela v mladosti, recimo z albuma Dnevnik jedne ljubavi, pa vendar so to pesmi, ki niso nastale samo za takrat, ampak tudi za današnji čas. Metikoš mi jih je poklonil, da jih predam vam. Da jih ponesete, kamorkoli po koncertu že greste, kajti to so velike pesmi; imajo melodično linijo, odlične tekste in vrhunsko interpretacijo.« Prav v Sloveniji se je prvič preizkusila tudi kot dramska igralka. V Koreodrami je sodelovala v predstavah D. Z. Freya Solzna Maria Sirakuška in Schizophrenia, zdaj že tretje leto sodeluje z gledališčem Ulysses na Brionih v predstavi Pijana noč 1918. »Vse pravzaprav delamo z notranjo energijo, vsa moč in želje pridejo iz notranjosti. Nekateri mislijo, da vse leži na cesti, samo pobrati moraš. Toda to ni res. (...) Mladi danes ne verjamejo v svoje talente oziroma nimajo možnosti, da bi jih realizirali. Politika bi morala biti življenjska, omogočiti bi morala, da živimo izpolnjeno, da se lahko izgradimo. Življenje nam je bilo poklonjeno.«osipa Lisac ne potrebuje spremljevalnih vokalov ne scene ne prevelike publicitete. Dovolj je, da se pojavi na odru in s sabo prinese – sebe, svojo ekstravaganco, unikatnost. V živo je še boljša kot na albumih. Pa naj bo Ave Marija, Boginja ali pa Kraljica divljine, ki prihaja iz Magle. Vsakič znova stopi na oder mladostno razigrana, intrigantna, z novimi angažmaji, improvizacijo, z novo dušo v svojih pesmih ter z novim vizualnim imidžem. Včasih osupne v poslikani halji ali togi, drugič z ikebana frizuro, spet tretjič v aluminijasti obleki Alana Hranitelja, ki je že sama po sebi skulptura.