Nejc Bečan je skladatelj, dirigent, saksofonist in klarinetist, ljubitelj klasične in filmske glasbe. Tržiškega umetnika je pot po končani kranjski gimnaziji ponesla na Akademijo za glasbo, kjer sedaj študira kompozicijo. Glasba je njegovo življenje, je delo, obveznost in prosti čas. Ni naključje, da se je pogovor z njim odvijal ravno v Opera baru naše prestolnice. Udobno nameščena na mehki zofi, diktafon nastavljen, gospodična je prinesla kavico, torej začnimo … »A bo bolelo?« so bile njegove uvodne besede … kaj pa sledi v nadaljevanju? Decembra se je odvil že deveti koncert Revijskega orkestra Gimnazije Kranj, ki si mu že nekajkrat zapored poveljeval s taktirko. Kje so začetki sodelovanja s tem orkestrom in kako si prišel do vloge dirigenta? Z glasbenimi aktivnostmi v gimnaziji smo začeli, ko sem bil dijak 3. letnika. Takrat so se na gimnaziji začele prebujati razne dejavnosti, za katere smo potrebovali glasbene točke, in začeli smo igrati. Kvartet saksofonov, kup flavt je bilo … V 4. letniku smo ugotovili, da nas je vseh okrog 25, in smo si rekli, dajmo imeti orkester. Prvi komadi, ki smo jih igrali, so bili Don’ t worry be happy, Muppet Show ... Pojavilo se je vprašanje, kdo bo dirigent, in tako sem prvič prijel v roke palico. In se sproti učil … saj nisem dirigiral tako kot danes ... Kako pa si bil zadovoljen z izvedbo programa in nastopom orkestra? Sam sem na tem koncertu užival, ker smo igrali tisto, kar je meni blizu, torej klasiko. Program sva izbrala skupaj s programskim direktorjem in producentom Primožem Zevnikom. Potem smo napisali aranžmaje in začeli vaditi. Bilo je ogromno vaj, priprav, pisanje aranžmajev je trajalo par mesecev. Nekatere note smo dobili teden pred koncertom … Glede na zahtevnost programa (Ravel, Holst, Šostakovič), se je orkester tokrat res izkazal. Skladbe, kakršnih prej nismo igrali, so zvenele, kot da orkestraši to počnejo že celo življenje. Pa tudi pridno so hodili na vaje, tako da … kapo dol. Vrniva se na tvoj začetek. Kje so se začeli tvoji prvi uradni stiki z glasbo? Najprej so me vpisali na glasbeno šolo v Tržič, ker sem imel željo po igranju saksofona. Potem zame na tej glasbeni šoli niso imeli inštrumenta. Moj prvi profesor, sedaj prijatelj Franci Podlipnik, mi je svetoval, naj začnem s klarinetom. Tako sem naredil šest razredov nižje glasbene šole s klarinetom in nadaljeval s saksofonom. Končal sem ga ravno na koncu gimnazije in moja želja je bila, da s saksofonom nadaljujem v srednji glasbeni šoli. Glasba je bila takrat le tvoj hobi. Kdaj je bil tisti prelom, ko je postala več kot samo prosti čas? Kdo te je pri tem spodbujal in podpiral? Že od začetka glasbene šole in tudi kasneje v gimnaziji nisem nikoli razmišljal, da bi postal glasbenik. Babi me je prepričevala: »Nejc, ti boš glasbenik, imaš ful talenta.« Prijatelji, kolegi, profesorji …vsak me je na svoj način pripeljal na to pot. Mami je stegnila denarnico za nov inštrument in potem in sem se vpisal v srednjo glasbeno šolo na jazz saksofon. Vzporedno sem takrat sicer delal dve šoli, vpisano sem imel tudi Filozofsko fakulteto, zgodovino in geografijo.