Ahmed, lokalni vodnik, se urno in okretno spusti po plezalni vrvi. Ko visi nad prepadom, nam zavpije: »Yalla, yalla!« Gremo, hitro! Pogoltnem slino, primem za vrv in naredim prvi korak v globino. »Ah, ni težko! Le strah je treba premagati,« spodbudim druge, ki se zmedeno prestopajo na gladkem robu visokega prepada. Ko varno stojim na trdnih tleh dna kanjona, se z navdušenjem oziram proti vrhu. Strme stene kanjona se dvigajo vsaj dvajset metrov nad menoj, spokojnost in mir pod njimi pa mi predrami raziskovalno žilico. Sprva se zdi, da je kanjon pozabljen od sveta, da se tu živo bitje ne ustavi. A drobne stopinje v mehkem pesku razkrivajo celo paleto živali, ki so si tu našle dom, moje razmišljanje pa potrdi tudi Ahmed, ki nas opozori, naj se ne dotikamo redkih rastlin, ki rastejo tu, saj se v njih skrivajo strupeni kuščarji. Kljub vsemu se mi zdijo veliko bolj »strupeni« napisi na stenah kanjona, ki jih za seboj puščajo brezvestni obiskovalci.