Vaje, ki jih mora Keiko opravljati štirikrat na dan, njegovi trenerji imenujejo »aerobne«. Da bi si prislužil svojo porcijo slanika, mora skakati skoraj tako kot v starih časih nastopov. Tretjino svoje dnevne potrebe - 35 kilogramov - dobi kot nagrado, če se »samostojno nahrani« ali »sam sprejema odločitve«. Slanikov se lahko nadeja, če si ogleduje kakega ptiča ali zasleduje trske, če prosjači, pa ne. Gibanje mu ne more škoditi. Če se giblje več kot 10 minut skupaj, mu poide sapa. »Je pač kot kak tovornjak, ki se je 20 let premikal le v počasni koloni,« pravi direktor FWKF Jeff Foster, ki pri Field Operations odgovarja za Keika; ne zamolči, da divje orke včasih opravijo 150 kilometrov na dan. Sklad je pred kratkim poskrbel, da so pred zalivom napeli mrežo, da se bo njihov varovanec navadil na odprto morje in naravne meje. Naslednja stvar, ki naj bi se je naučil, je sledenje kuterju. Keiko naj bi mu pozneje sledil na njegovih izletih na morje kot pes svojemu gospodarju. Njihov veliki up, ki predstavlja tudi ogromno tveganje, je, da bi pri tem naletel na jato pripadnikov svoje vrste. Nihče ne more napovedati, ali bodo divje orke Keika ignorirale, registrirale ali kratko malo ubile. »To bomo morali šele odkriti,« pravi Jeff Foster. Ta etolog se že trideset let ukvarja z morskimi sesalci in v nasprotju s svojim delodajalcem ne skriva prepričanja, da Keiko verjetno nikoli ne bo mogel živeti na svobodi. Foster je že v Oregonu skrbel za orko; tam je pogosto doživel, da so Keikovi privrženci ob njegovem bazenu prirejali kvazi religiozne seanse in kot žrtveni dar v vodo metali svoj nakit.