Nekega sončnega opoldneva sem se usedla na dvorišče, si razgalila noge in nekaj časa zrla v sonce, dokler se nisem počutila močna kot kakšna zvezda stalnica. Pod pogledi prvega psa (Lara je takoj naslednjega dne stala pred vrati – in breja je tudi že bila) sem razdelila notranjost svojega stegna na kvadrate in začela z rezilom švicarskega žepnega noža sistematično iskati sovražnika. – Čudežna koža: deluje mehko in občutljivo, pri tem je žilava in težko jo je pretrgati, kakor da bi jo razvili za vesoljske polete! – Najprej so bile bolečine nevzdržne. Potem sem stopila iz sebe (milostni šok!), stala nekoliko proč in zagledala to žensko, ki je z jekleno napetim bicepsom kar naprej klala svoje stegno: pogled nikakor ni bil lep. Takšen čip ni večji od bucikine glave. In z leti se lahko pod kožo v vsako smer premakne za nekaj centimetrov! Ob tem še veliko krvi, celotno telesno blato: preprosto ničesar ne vidiš (medtem, ko to pišem, se moj trebuh spreminja v kroglo). – Večno ti bom hvaležna, ti naključje, moj najljubši bog: končno je stvar prišla ven; videla sem, kako (črno in trdo kot kakšen majhen hrošč) leži v rdeči luži. Okrog noge sem si ravno še lahko zavezala raztrgano zaveso, preden so možganske luči ugasnile. Dve uri pozneje sem se zavedela: krasno, nisem ranila arterije. Krvi na dvorišču ni bilo več, prav tako ne čipa: Lara je oboje polizala. Tri dni sem zbirala njen drek, potem sem ga (ali pa črni kamenček? – včasih se potna prebudim sredi noči) spet našla. – Na novo rojena bivša Victoria bivša Balzer se je na novo naučila hoditi in je hodila pol dnevnega marša (uživajoč vsak šepajoči korak), da bi sama sebe v obliki pisma v steklenici pokopala v reki (»Pojdite v rit« je pisalo na listku, v katerega je bil zavit čip – saj ne moreš biti zmeraj duhovit). – Zvečer sem domov prinesla veliko košaro štorovk. In odkrila, da je nekdo požrl mukoma nabrano poldivjo koruzo. Teden pozneje se je ropar javil oblastem: bil je konj, prapra in tako naprej vnuk nekega zapuščenega. (Kako so bile presenečene živali, ko so jih njihovi ljudje nenadoma pustili na cedilu?) Vnuki ovc, svinj in kokoši so se postopoma pojavili na moji ograji. (Ker smo vas vzredili pred deset tisoč leti, do današnjega dne ne morete biti brez nas: smilite se mi.)