Največ imam v svoji zbirki užaljencev. Takih, ki vedo, da je bilo zapisano povsem korektno in točno, pa so vendarle prepričani, da bi zaradi njihove veljave in ugleda morala biti zamolčana taka neprijetna resnica. Dogajalo se mi je pogosto, da so mi še včeraj na cesti glasno odzdravljali in se, kako smešno, celo nekoliko priklonili. Že danes ali jutri pa bi ob srečanju bedasto gledali v tla, preslišali pozdrav ali pa nekemu skupnemu znancu povedali vse najslabše, kar si je o človeku mogoče misliti. Ker pa je vsako slabo za nekaj dobro, so me kar naenkrat spet »spoznali« nekateri drugi, ki so dotlej kuhali stare zamere. Dolgo je bilo treba napenjati možgane, da sem dognal njihovo spreobrnjenje. Vedno se je pokazalo, da je bil nekje skrit namig ali pa je bilo naravnost povedano nekaj grehov njihovega osebnega nasprotnika, rivala, sovražnika ali pripadnika nasprotne politične stranke. Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj; to v majhnih urbanih okoljih drži bolj, kot bi držala katerakoli božja resnica. Toda to načelo lokalnega novinarčka premetava, kakor bi plul po oceanu v majhni pleteni košarici: vedno ima kdo od javno obravnavanih ljudi neke javne nasprotnike in ti se potem ponujajo kot prijatelji. Računajo, da njih javna obravnava pač ne more doseči, zato so še toliko bolj razočarani, ker so se še včeraj dobrikali, danes pa so »napadeni«.