Ko je bil tako prehod čez najtanjši led, kar ga v Bruslju niso videli že od najbolj napetih trenutkov hladne vojne sem, ustrezno zavarovan, novih razlogov za optimizem in okrepljeno samozavest šestnajsterici ni bilo več treba iskati. "Partnerstvo za mir doživlja strahovit uspeh," je prejšnji mesec v Bruslju zbranim slovenskim novinarjem zatrdil veleposlanik Gebhardt von Moltke, pomočnik generalnega sekretarja za politične zadeve, in odločno zavrnil namige, da bi utegnil biti ta program le pesek v pričakujoče oči držav, ki so jasno izrazile, da si zelo želijo postati članice Severnoatlantske zveze. In tako kot on vsi iz brezštevilnih predstavniških teles, organov in odborov, ki imajo kaj opraviti s tem, poudarjajo, da Partnerstvo za mir ne pomeni ne nadomestila za širitev Nata, ne odlaganja širitve Nata in niti čakalnice ali predsobe za polnopravno članstvo v Natu. Program Partnerstva za mir in program širitve potekata po dveh vzporednih tirnicah, ki se pogosto stakneta. "Pri Partnerstvu za mir gre pravzaprav za pripravljalno obdobje, v katerem bomo preizkusili, ali so se morebitne nove članice pripravljene v Natu ravno tako angažirati kot sedanji zavezniki," meni Shea. Nekakšno prostovoljno in brezplačno pripravništvo torej, ki je prineslo dve pomembni novosti: vsaka država podpisnica z Natom razvija individualen program, neodvisen od drugih držav članic Partnerstva, in, drugič, vsaka država sama odloči, do kam, kako in s čim bo šla po poti vključevanja. Nato pri tem ne postavlja nobenih zahtev. Cilji in namen programa, ki so jih ubesedili v obsežni študiji, sadu dveletnega napenjanja možganov bruseljskih strokovnjakov in birokratov, so sicer posvečeni in svetleči, toda hkrati tudi tako splošni in ohlapni, da jih lahko čisto vsak razume, kot se mu pač najbolje zdi: države članice Partnerstva za mir si bodo skupaj z Natom prizadevale za transparentnost v načrtovanju svoje nacionalne obrambe in obrambnih proračunov, zagotavljale bodo demokratični nadzor nad oboroženimi silami, se udeleževale skupnih vojaških vaj, skupnega načrtovanja in poskrbele za približevanje svojih vojaških sposobnosti Natovim v prid sodelovanju na področju ohranjanja miru, humanitarnih operacij in vsega drugega, o čemer se da sporazumeti. Skratka, tako kot se v Partnerstvu za mir med sedemindvajsetimi članicami najdejo tudi take, ki so že na začetku jasno nakazale, da jim ni do polnopravnega članstva v Zvezi, tako tudi ne obstaja poseben seznam zahtev, ki bi jih za sprejetje morale izpolniti tiste, ki si članstva tako srčno želijo. In če ne veš natanko, s čim bi najbolj ugodil, je to lahko tudi precej naporno. "Slovenijo v Natu ocenjujejo kot majhno tveganje, kot stabilno, demokratično državo, ki jo je mogoče dajati za zgled drugim," pravi Gorazd Vidrih, državni sekretar v ministrstvu za obrambo, ki se je prejšnjo sredo v Bruslju udeležil drugega kroga individualnega dialoga Slovenije z Natovimi predstavniki, "in dobrih strani vključevanja v Nato je veliko: od večjih varnostnih zagotovil do miselnega preskoka, da Nato pomeni le del celovitega povezovanja z Evropo: poleg gospodarskega, političnega, tehnološkega, informacijskega še vojaško. Pomeni preprosto, da si v vsakem pogledu in in ne out." Med slabimi stranmi gospod Vidrih navede le problem vojaških baz, ki pa se ga z zmanjševanjem njihovega števila, tako kot količine orožja skupaj z jedrskim, menda kritično lotevajo tudi v Natu. Pri primerjavi višine sredstev, ki jih Slovenija nameni za svoj obrambni proračun, s tistimi, ki jih za to namenjajo v državah članicah Nata, naj bi bili po besedah sekretarja Vidriha z 1,6 odstotka državnega proračuna nekje v sredini, daleč za ZDA, Grčijo in Turčijo, ki precej izstopajo. Toda kaj lahko Slovenija ponudi Natu? "Ker smo majhna država, so tudi naše ponudbe manjše. Na našem majhnem prostoru Nato velikih akcij ne more izvajati," meni gospod Vidrih, "lahko pa ponudimo naše vidike razvoja obrambe majhnih držav, potem razmeroma varno in stabilno nacionalno okolje, povezave s srednjim in južnim krilom Nata in ne nazadnje smo v okviru individualnega partnerskega programa že ponudili možnost skupnega urjenja na našem ozemlju." Pa ne samo to. V Slovenski vojski se oblikuje enota, poimenovali so jo mehanizirani bataljon za mednarodno posredovanje, ki bo v sklepni fazi štela sedemsto vojakov, ki bodo sicer nameščeni v Sloveniji, pol leta se bodo urili, pol leta pa bodo sodelovali v mednarodnih misijah. V Monsu že sedita dva slovenska stalna častnika za zvezo, jeseni 1997 bo Slovenija gostila vajo Nata v izvajanju medicinske in sanitetne oskrbe, ki bo tudi prva Natova vaja te vrste. Sledila bo novemu konceptu za nove čase, ki so ga v Bruslju modro poimenovali "peace keeping". In ne nazadnje, letos jeseni bo v Ljubljani zasedanje civilno-vojaškega odbora Nata, ki se bo takrat prvič sestal zunaj Bruslja. Slovenija se bo vsekakor trudila za čim boljši vtis. "Dialog z Natom nas je ujel sredi reorganizacije Slovenske vojske," pravi gospod Vidrih, "še vedno smo teritorialna obramba, imamo več prostorskih kot manevrskih enot. Toda reorganizacija in redukcija nas bosta pocenili."