Zaradi napadov na poslopja nemških šol in otroških vrtcev se je ponemčevanje Gorenjcev, povezano z vcepljanjem nacistične miselnosti, nadaljevalo le še v mestih in večjih krajih. Najostreje so proti nemškim šolam nastopili kamniški partizani, ki so leta 1943 onesposobili za pouk 21 osnovnih šol, do 15. 7. 1944 pa še 12, o čemer je kamniški deželni svetnik sproti obveščal Rainerja. Po poročilu vodstva NSDAP za Koroško z dne 1. 6. 1943 je bilo do takrat v radovljiškem, kranjskem in kamniškem okraju, razen jezikovnih tečajev v juliju in avgustu 1941 za vse šoloobvezne otroke, še 1290 tečajev nemščine z 44.951 udeleženci, vendar poročilo omenja, da je bilo v zadnjem letu delo zelo težko, zato bodo z učenjem nemščine nadaljevali le še v podjetjih. Medtem ko so bili skoraj vsi nemški učitelji že vpoklicani v vojsko, pa so se učiteljice vse bolj otepale službovanja na Gorenjskem in izgovarjale na bolezni ter dolžnosti do staršev v bombardiranih mestih. Tudi v gorenjskih mestih pouk ni bil več reden zaradi pomanjkanja drv in letalskih napadov, v nekatera šolska poslopja pa so se vselile policijske in vojaške enote. Glavne šole v mestih so obiskovali samo izbranci, glede univerzitetnega študija pa so izjemoma dajale priporočila vodstva NSDAP. V začetku leta 1945 so zaradi pomanjkanja nemških učiteljev iskali tudi slovenske učne moči, ki so znale nemščino in bile "prijateljske" do Nemcev, v 1. razredu pa naj bi bil pouk v slovenščini.