lačevale z uradno objavo vesti o pokolu, tudi po 35 letih še ni jasno. Ostajajo le ugibanja o oholosti ali naivnosti. Igre so se kljub tragediji po enodnevnem žalovaju nadaljevale, obveznosti, predvsem do sponzorjev, so zahtevale svoje in prevladale nad žalostjo in zgroženostjo. V naslednji tednih je število potnikov nemške letalske družbe Lufthansa skokoma padlo. Jasno je bilo, da bo “Črni september” rodno teroristično zvezo. Dne 31. maja 1971 so na njegovo vabilo trije samomorilci japonske Rdeče armade streljali iz brzostrelk na potnike na telavivskem letališču Lod. Pobili so 26, ranili pa 77 potnikov, večinoma katoliških romarjev iz Portorika. Dne 15. oktobra 1972 me je glavni urednik radijskega športnega pola Moretti povabil v Rim na sejo, na kateri naj bi opravili obračun münchenskih iger. V hotelu Valadier, kjer so običajno prenočevali, v neposredni bližini radijskega sedeža Rai v ulici Babuino, ni bilo prostih sob, zato so mi jo preskrbeli v nekoliko oddaljenem hotelu Leonardo da Vinci v ulici dei Gracchi. Kdo bi si mislil, da imam za soseda vodjo Mossadove morilske skupine, ki je naslednjega večera likvidirala v veži stanovanjskega poslopja na trgu Annibaliano poleg bara Trieste Waela Zweiterja, četrtega na seznamu palestinskih teroristov, ki jih je Mossad obsodil na smrt. Da je bil Arafatov bratranec, tedaj še ni bilo znano. Izraelska obveščevalna služba je sorodstveno vez imela za dokaz, da je bil Aba a-Rahman (Yasser) Arafat, nekdanji študent inženirstva na stuttgartski univerzi, posredno vpleten v teroristične akcije ne le na zasedenih ozemljih, pač pa tudi drugod po svetu. Mossadova protiteroristična ali morilska skupina je 8. decembra 1972 umorila v Parizu Mahmouda Hamsharija, tretjega na seznamu, obsojenih na smrt. V domači telefon so mu nastavili minibombo, ki je eksplodirala, ko je Hamshari dvignil slušalko. Dne 24. januarja 1973 je bomba v hotelski sobi v Nikoziji na Cipru raznesla Abada al-Chira, desetega z Mossadovega seznama. Dne 6. aprila 1973 je bil ustreljen na pariški ulici Basil al-Kubaisi, peti na seznamu. Dne 9. aprila 1973 je izraelska vojska skupno z Mossadovo skupino izvedla napad na poslopje palestinskega vodstva v Bejrutu. Ubiti so bili Kamal Nasser, šesti, Mahmud Yussuf Najjer, osmi, in Kamal Adwan, sedmi s seznama. Dne 28. junija 1973 je eksplodiral sredi Pariza avtomobil, v katerem je bil Mohammed Bouia, deveti s seznama. Izraelsko javno mnenje je, kot kaže, tedaj zahtevalo, naj tajna služba preneha s preganjanjem in z ubijanjem krivcev münchenskega poboja. Medtem je padlo še 6 palestinskih teroristov, ki niso bili na seznamu. Mossadovi protiteroristični skupini se ni posrečilo likvidirati preostalih treh s seznama. Ali Hassan Salameh, Abu Daud in Wadi Haddad so še vrsto let koordinirali in pripravljali teroristične napade. Dr. Haddad je vse do leta 1975 tesno sodeloval z Georgom Habashem, januarja 1978 se je zatekel v Vzhodno Nemčijo, kjer je čez nekaj mesecev umrl naravne smrti, zdi se zaradi raka. Abu Daouda je 1. avgusta 1981 resneje ranil s 13 streli neznani izraelski agent v preddverju nekega hotela na Poljskem. Leta 1999 so mu izraelske oblasti dovolile, da se je udeležil zasedanja Palestinske osvobodilne fronte v Gazi. V svoji avtobiografiji Spomini palestinskega terorista je priznal svojo vlogo pri napadu na olimpijsko vas. Prvi s seznama Hassan Salameh je preživel vsaj dva atentata: leta 1975 je nanj streljal izraelski ostrostrelec, vendar ga je za las zgrešil, oktobra 1976 pa je bil laže ranjen. Umrl je 22. januarja 1979, ko je eksplodiral avtomobil, s katerim se je vozil sredi Bejruta. Protiteroristična akcija “Božja jeza”, kot so jo poimenovali v časnikarskih krogih, je bila s tem dokončana. Čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da je bila uspešna, ni dvoma, da ni pripomogla ne k izkoreninjenju terorizma, še manj pa k ublažitvi sporov in sovraštva na tako občutljivem prostoru kot je Bližnji vzhod. Če bi iz zapisanega morda bralca spravil v zmoto, češ da zagovarjam tezo, po kateri terorizem in protiterorizem uporabljata podobne metode in sta torej v enaki meri vredna obsodbe, naj dodam, da velja med terorizmom in protiterorizmom uporabiti podobno razlikovanje kot med vojno in vojnimi zločini. Terorizem je namreč na zgrešeni poti, protiterorizem pa ne. Pričelo se je pred 35 leti in se še nadaljuje; kajti, kot pravi Seneka, človeške stvari so kratke in minljive, saj ne predstavljajo niti najmanjšega delčka v neskončnosti časa. Saša Rudolf