Prevedenih stihov je sicer vse več, a množijo se tudi zadrege in vprašanja, ali delam prav in dobro. Ne toliko glede temeljne odločitve o omehčanju forme (na to sem se navadil, in zdaj ni več časa, da bi si premislil in začel nanovo, in bližnji znanec, pri katerem se mnogi učimo jezikovnih izmojstrij in sem mu nekaj postorjenega pokazal, mi je, ob koristnih nasvetih, namenil tudi par vzpodbudnosti), bolj je zdaj pod kritičnim drobnogledom vsak stih posebej in potem celota, ki se zlagoma oblikuje. Ne popravljam še prejšnjih dejanj, a vidim, da bo marsikje to neogibno; da bo, tudi ko odtipkam zadnji stih, še dosti muje. Ponekod se kakšna beseda čez mero ponavlja, drugje je asonanca preveč enostavna in jo bo treba spremeniti, kakšen stih je sicer na papirju kar dober, a zaradi soglasniških trkov težko izgovorljiv (in nejevolje igralcev si prevajalec pač ne morem naprtiti), besedni red bi bil marsikje lahko manj izumetničen in kdaj pa kdaj zamrgoli mašil, zlasti enozložnih, itn. No ja, ne bom se samú omalovaževal, včasih je tudi čisto v redu, toliko že zmorem biti objektiven, a skrbi me, ker še nimam natančnega pregleda nad celotnim besedilom. So osebe, se pravi, njihov jezik, do pravšnje mere razplastene? Se Alcest, ljudomrznik, od njih dovolj odraža? So njegove najbolj jezljive besede takšne, da je lahko neizmerno bridek, vzbujajoč s pokončno držo občudovanje in sočutje, in v isti mah šemast pozer, smešno nataknjen zavrtež? Zelo važno se mi zdi, da bi bil oboje, da je prostor interpretaciji s tem odprt in da se bodo, potem ko opravim, oni na odru ustvarjalno spopadali s tem. Kot še z marsičim, kar jim pri najboljši volji skušam ponuditi.