V desetinah in desetinah Zlatkovih gledaliških (npr. Sfiligoj in Župan v Cankarjevem Pohujšanju, Župnik v Kralju na Betajnovi in Hlapcih, naslovni junak v Frischevem Don Juanu, Argan v Molièrovem Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu ali Polonij v Shakespearovem Hamletu in prof. Higgins v Shawovem Pygmalionu ali Frakl v Mikelnovi istonaslovni monokomediji, če omenimo samo nekaj najpomembnejših zgledov), filmskih (Tistega lepega dne, Ne joči, Peter, Vdovstvo Karoline Žašler) in televizijskih (Dekameron, Mali oglasi, Strici so mi povedali idr.) vlog so seveda prevladovale komične, torej tiste, ki so generirale njegovo zares verodostojno in omnipotentno legendarnost ter z njo tako rekoč vesoljno slovensko priljubljenost. Čeprav o komiki pogosto, seveda spet stereotipno, beremo, da je izrazno in oblikovalno zahtevnejša od dramskih in tragiških postav, jo je Zlatko od nekdaj uresničeval z enako čutnonazorno lahkotnostjo in kratkočasnostjo kot tudi z izjemno poglobljenostjo ter s tisto ponotranjenostjo, ki je mejila na grotesknost, tragikomičnost ali celo na globoko, pretresljivo tragiko. Ta izrazno introvert(ira)na prehajanja, ki so od tragiške dualnosti strahu in sočutja zmeraj vsebovala predvsem zadnje, torej sočutje z usodami likov – so bila nemara najrazvidnejša v Zlatkovih Cankarjevih in Molièrovih dramskih likih. Ali če povem z navidezno nenavandno, če ne kar nekoliko vsiljivo podobo: če bi Zlatku iz Molièrovega komedijskega opusa dodelili npr. še lik ambivalentnega Alcesta, bi Zlatko kot skoraj nezamenljivi vrhunski mojster preseganja največkrat prepoudarjene, predvsem lahkotnejši kratkočasnosti zavezane zgolj komike, slovitega »ljudomrznika« skoraj zagotovo transponiral ali celo dekonstruiral v izrazno predrugačenega, pravzaprav pomensko popolnoma svojevrstnega »ljudoljubca«.