Sedela sva na verandi za kuhinjsko mizo. Nad nama so visele poročne slike, slike otrok, slike raznih pagod, ki jih je obiskala družina. Zraven naju je sedel njen sin in pisal matematično nalogo. Učiteljica ima tri otroke in pričakuje četrtega, zato je sedaj v hiški ženska, ki ji pomaga pri opravilih. Njen mož ni bil ravno zgovoren in kot vedno v Aziji se nama je zdelo, da tudi v tisti hiši situacijo popolnoma obvladujejo ženske. Pripravili sta večerjo. Burmanci nikoli ne jedo skupaj z gosti, temveč zadovoljno opazujejo, kako gosti jedo ali pa se zadržujejo v kuhinji. Vsa družina se je zaradi naju preselila v majhno sobico, tako da nama je pripadla velika soba in edina postelja v hiši. Pomočnica naju je spravila spat kot dva otroka, naju pokrila in namestila mrežo proti komarjem. Nato je bedela na verandi, dokler nisva zaspala. Ob četrti uri zjutraj naju je že zbudilo škripanje volovskih vpreg. Menda Burmanci ne mažejo osi vprege, ker verjamejo, da škripanje odganja zle duhove ali pa je ne namažejo zato, ker nimajo masti. Nov dan se je začel. Učiteljica si je zjutraj obraz na rahlo namazala s tanako. V roko sva ji stisnila present: "For ju and the bajbi." Potem pa je bilo treba oditi proti Kalawu in modrim vodam Inleja.