Predsednik slovenskega pisateljskega društva Vlado Žabot pravi, da nekateri v zvezi s slovenskim knjižničnim nadomestilom namenoma izkrivljajo resnico in zavajajo javnost, nakar se delajo še nevedne. Zato znova ponavlja nekatera dejstva, ki po njegovem mnenju nedvoumno govorijo v prid slovenskega modela knjižničnega nadomestila. Po Žabotovem mnenju sta za razumevanje tega modela pomembna 36. in 176. člen veljavnega zakona o avtorskih in sorodnih pravicah ter 56. člen zakona o knjižničarstvu. Tako 36. člen najprej razveljavi pravico do ustreznega nadomestila za rabo izvirnikov ali primerkov knjižničnega gradiva v javnih knjižnicah. To razveljavitev (derogacijo) omogoča veljavna evropska direktiva, ki je pomembna predvsem za dovolj kakovostno uresničevanje nacionalnih interesov na področju izvirnega literarnega in jezikovnega ustvarjanja, še posebej manjših članic EU, ki bi sicer bile dolžne takšne avtorske pravice izplačevati vsem tujcem, katerih knjige se izposojajo v njihovih javnih knjižnicah (176. člen). Pri tem je treba vedeti tudi to, da vrednost ene knjižnične izposoje v okviru EU ni določena – in da bi torej posamezne države (primer Grčije), katerih interes ni podpiranje tujih avtorjev, v skladu z veljavno avtonomijo kulturnih politik lahko uvedle zelo nizko, simbolično vrednost tovrstnega nadomestila, pravi Vlado Žabot.