V uradih, kamor sta hodila sporočat uradnikom, da se nameravata poročiti, se je Lužin vedel kot odrasel, vse papirje je nosil sam, skrbno in spoštljivo, in izpolnjeval obrazce z ljubeznijo, razločno izpisovaje vsako črko. Pisavo je imel lepo okroglo, nenavadno natančno, in kar precej časa je šlo za previdno odvijanje novega nalivnega peresa, ki ga je malce afektirano otresal vstran, preden je začel pisati, ko pa je bilo uživanja ob drsenju zlatega peresa konec, je nalivnik spet pazljivo vtaknil v prsni žep z bleščečim zatikačem odzunaj. Z veseljem je tudi spremljal zaročenko po trgovinah in kakor zanimivo presenečenje pričakoval stanovanje, ki mu ga je sklenila pokazati šele po poroki.