O teh dejstvih ima vse odločilne ugotovitve že sodba sodišča prve stopnje. Z njegovimi ugotovitvami se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki v takem primeru ni dolžno še samo ponavljati dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, ampak zadošča, da se v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe. Pri tem ni pravilna trditev revizije, da pritožbeno sodišče ni ocenilo pravne narave pogodbe, ki naj bi jo sklenile tožeča in tožena stranka ter T. d.o.o. Pritožbeno sodišče je to pogodbo pravilno kvalificiralo kot pristop k dolgu po 451. členu ZOR (glej četrti odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Revizija tudi neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da je zavzelo stališče, da ugotavljanje konkludentnih dejanj, s katerimi naj bi tožena stranka po mnenju tožeče stranke naknadno odobrila pogodbo, ni pomembno. Nasprotno, pritožbeno sodišče je izrecno navedlo, da je bilo ugotavljanje teh konkludentnih ravnanj relevantno (glej zadnji odstavek na 3. strani in njegovo nadaljevanje na 4. strani obrazložitve sodbe druge stopnje). Soglašalo pa je z oceno sodišče prve stopnje, da iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi tožena stranka s konkludentnimi dejanji odobrila pogodbo. S tako oceno soglaša tudi revizijsko sodišče. Da bi namreč iz konkludentnih dejanj tožene stranke lahko sklepali, da je naknadno odobrila pogodbo, bi morala biti ta dejanja mnogo bolj jasna in nedvoumna (na primer delna izpolnitev pogodbe ali kaj podobnega), kot so bila ugotovljena v tej zadevi. To še posebej velja za naknadno odobritev pogodbe o pristopu k dolgu, s katero se pristopnik zavezuje upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, ne da bi imel do njega kakšno nasprotno terjatev.