Petru Jankoviču nisem nikoli rekla, da za projekt izvesezonske pridelave jagod ne bo dobil niti tolarja. Menila sem samo, da ne bo dobil 70 milijonov tolarjev, kolikor je pričakoval, ampak manj. Potem je Jankovič obema razložil, da se je vse skupaj začelo z ribezom, ki ga naši kmetje niso mogli prodati. Na kmetijskem ministrstvu so prav njega zaprosili, naj ga poskuša prodati, saj ima dobre zveze v tujini, za to pa so mu obljubili tudi denar. Po njegovih besedah je želel kmetom in ministrstvu pomagati in se je takoj lotil prodaje. Še preden je sploh kaj prodal, mu je kmetijsko ministrstvo že nakazalo denar. Ko je ugotovil, da ribeza ne bo prodal, je denar v celoti vrnil ministrstvu, čeprav je imel nekaj stroškov, ponudil pa je zamisel, kako bi lahko pridelovalcem ribeza pomagal. Predlagal je projekt izvensezonske pridelave jagod, ki ga je ministrstvo podprlo. Torej je izvensezonska pridelava jagod dobila podporo zato, ker je država želela pomagati pridelovalcem ribeza. Ko pa se je Peter Jankovič kasneje lotil izvedbe tega projekta, se je vanj vključilo zanemarljivo malo tistih, ki so prej pridelovali ribez. Nadalje je Jankovič pripovedoval, kako se je sestal z najvišjimi predstavniki kmetijskega ministrstva. Jankovič je trdil, da so mu takrat na ministrstvu obljubili popolno podporo in mu zagotovili, da bo razpis za dodelitev sredstev za pridelavo vrtnin in jagodičevja enak tistemu iz leta 1993, še posebno v delu, ki določa višino nepovratnih sredstev za postavitev kvadratnega metra plastenjaka. Dejstvo je, da je bila ta vrednost v razpisu 1994 vseeno precej nižja kot v letu 1993. Takrat se mi je zdelo, da so Jankoviča na ministrstvu na nek način res opetnajstili, ker niso držali obljub. Predlagala sem mu, naj mi predloži dokumente, da stvar raziščemo in spravimo v javnost. Tako kot prej ni dovolil snemanja pogovora in svojih trditev tudi ni želel podkrepiti z dokumenti, nepreverjenih govoric pa tako po novinarskem kodeksu kot po svoji lastni presoji nisem želela objavljati.