Če rečemo, da je politika neka takega kot spolno občevanje, je referendumska procedura nekaj takega kot nosečnost. Načeloma naj bi bila nosečnost nekaj zaželenega; dejstvo, da je bil razpisan plebiscit o neodvisnosti Slovenije ter da smo smeli na referendumih odločati o vstopu v Nato in EU, nas je navdajalo z veseljem. Zgodi pa se, da se pripeti nezaželena nosečnost. V bližnji zgodovini smo že imeli nekaj nezaželenih referendumskih nosečnosti. Leta 1995 je ustavno sodišče abortiralo referendumsko proceduro, katere cilj je bil, da bi južnjakom, ki so državljanstvo dobili po 40. členu zakona o državljanstvu, državljanstvo vzeli. Leta 1997 je ustavno sodišče abortiralo referendumsko iniciativo, ki je želela glasovanje ljudstva o vračanju gozdov cerkvi. Državni zbor je pred meseci pozval ustavno sodišče, naj to presodi, ali je potrebno abortirati referendumsko iniciativo o nedeljskem delu trgovin, vendar je ustavno sodišče presodilo, da ni razloga za prepoved referenduma. In trgovski referendum smo imeli. Referendum o izbrisanih je nekaj posebnega. Ko je bil referendum zaplojen, je bila vladajoča koalicija prepričana, da gre za nezaželeno nosečnost. In parlament je pozval ustavno sodišče, naj neželeno referendumsko iniciativo abortira. Na tej točki pa se je zgodila največja polomija vladajoče koalicije, natančneje, predsednika državnega zbora. Na papirju je imel sklep državnega zbora, da je referendumska iniciativa neželena, vendar je do ustavnega sodišča, klinike, kjer je pod določenimi pogoji možno abortirati neželene referendume, prišel prepozno. Pač: če zakon pravi, da je treba do ustavnega sodišča priti sedmi dan, tega roka pač ne gre nategovati. Sklep državnega zbora pa je prišel na ustavno sodišče šele 10. decembra lani, torej osmi dan, torej prepozno. Predsednik parlamenta je v zadnjih dneh deležen ostrih kritik, češ da je sejo, ki je potekala v ponedeljek, 2. februarja, in na kateri naj bi razpisali datum referenduma, vodil pristransko, v korist opozicije. V resnici je Pahor največji kiks svoje funkcionarske kariere naredil 9. decembra 2003 pozno zvečer, ko bi moral pošto poslati do ustavnega sodišča, ki je, mimogrede, deset metrov oddaljeno od parlamentarne stavbe, a tega ni storil. Če ostanemo pri porodničarski metaforiki: ker je Pahor zamudil zadnji rok za abortiranje nezaželenega referenduma, parlamentu ne ostane drugega, kot da določi rok. Vendar parlament prejšnji ponedeljek ni določil datuma, ko naj bi imeli referendum! Imamo torej neželeno referendumsko iniciativo, rok za prekinitev iniciative je zamujen, datuma rojstva pa parlament ni določil. Namesto da bi neželeno blagoslovljeno stanje trajalo devet mesecev, bo trajalo še kak mesec dlje.