Toda slovenska opera te lekcije ni vzela, kar še posebej velja za ljubljansko operno gledališče. Seveda smo, kar se tiče Opere v Ljubljani, v zadnjih letih pripravljeni na praktično vse – a ko smo že skoraj prepričani, da smo se dotaknili samih tal, se še vedno izkaže, da je mogoče zdrkniti tudi nekoliko nižje. Tako razumem novo premiero, ki je bila pripravljena »v sodelovanju s (sic!) Slovenskim komornim glasbenim gledališčem«. Državno gledališče išče torej partnerstvo z društvom. Ker ima samo zaradi izredno polne sezone preveč zasedenih pevcev? Ker samo ne zmore več niti ene same poštene premiere? Priznam, vprašanja so bizarna... Opera se v času prostorske stiske tudi seli: iz akustično neprimernega razstavišča v terminsko prezasedeni Cankarjev dom in zdaj celo v ljubljansko Dramo – torej v dvorano, ki je premajhna že za svojo primarno gledališko dejavnost. No, smiselnost uprizarjanja v Drami je verjetno povezana z enodejankama, ki nas prestavljata v neki drug čas, ko je opera lahko služila tudi kot lahkotno razvedrilo. Seveda je komični žanr najbolj na udaru časa – aktualni štosi, večinoma povezani z okusom dobe, močno bledijo, zato je na preizkušnji režija. Ampak te ob izvedbi Mozartovega Gledališkega direktorja praktično ni bilo opaziti ali pa je bila skrita za nekaj najbolj stereotipnih opernih gest, šablonsko tipizacijo ter statične nastope in odhode protagonistov. Situacija je bila tem hujša tudi zato, ker nobeden izmed pevcev ni zarisal do konca izdelane pevske kreacije. Še največ pohval si zasluži Theresa Plut, ker je pač zmogla izjemne višine, pa čeprav se je na teh mestih njen glas logično »tanjšal«, Andrej Debevec je bil kot vedno vnet komedijant, Rebeka Radovan je glasovno že preobtežena za Mozarta, Zdravko Perger ni bil preveč prepričljiv v svoji odrski kreaciji, manjša vloga je bila namenjena še Mateju Vovku.