Na območju pridelajo okrog pol milijona ton suhega sadja, največ grozdja sorte sultana in nekaj corrine in muscata, delo pa je popolnoma mehanizirano. Večina pridelovalcev ima manj kot deset hektarjev zemlje, poleg grozdja pa pridelujejo tudi citruse. Način pridelave nam pojasni Ivan Stambolič, po poklicu sicer učitelj, ki pa je posestvo dobil od tasta in se v celoti posvetil pridelavi grozdja za rozine na petnajstih hektarjih zemlje. Ročno delo je bilo za avstralske vinogradnike, ki nimajo dostopa do cenene delovne sile, predrago, zato so mehanizaciji primerno preoblikovali trto v namakanih vinogradih. Vzgojna oblika je visoka, dolge pustijo tudi šparone, ki jih potem s pomočjo kovinske opore zasučejo za 90 stopinj za lažje strojno obiranje pridelka. Stroj lahko hkrati obira eno ali dve vrsti, pridelki pa so v primerjavi z vinskimi sortami izjemni, povprečno med 20 in 30 ton po hektaru. Vendar pa je pridelek težko ohraniti, če je med trgatvijo dež, kar se jim dogaja zadnja leta. Sultana pa je lani dala v Milduri izjemno slab pridelek tudi zaradi slabega cvetenja. Kmetje zaradi predpisov o varnosti živil ne smejo sami predelovati rozin, temveč prodajo pridelek obratu za predelavo v Milduri. Družba za predelavo je stara že več kot 100 let, imajo več kot 700 zadružnih lastnikov, pridelek pa odkupujejo od 3.000 članov. Kmetje so prej pridelovali kot kooperanti, zadnji dve leti, po reorganizaciji obrata, ko so postali lastniki tudi nekateri zunanji lastniki, pa pridelek od kmetov normalno odkupijo. Dnevno predelajo 80 ton, kar nekajkrat jih je treba prebrati in zaščititi pred insekti. Predelava poteka vse leto, saj imajo grozdje v hladilnicah. Najboljše so najbolj svetle rozine, ki jih prodajajo pod svojo blagovno znamko. Majhna škatlica 10 dag najboljših rozin doseže ceno tudi do 400 tolarjev, a je trg zanje omejen, največ jih prodajo seveda živilski industriji, ne le doma, temveč po vsej Aziji, kjer so jih vinarji prehiteli šele zadnjih deset let.