Če so znaki bolezni ob ugotovljeni diagnozi blagi, zdravnik bolniku sprva ne bo predpisal nobenih zdravil. Največ bolnikov dobi zdravila takrat, ko jih začne bolezen omejevati pri njihovih dnevnih opravilih. Zanimiva je zgodba 61-letnega zobozdravnika iz Bostona. Da ima Parkinsonovo bolezen, je bolj uganil kot ugotovil njegov pacient, sicer nevrolog, ko je sedel na zobozdravstvenem stolu. Ker sta bila prijatelja, ga je nevrolog opazoval in mimogrede povprašal, ali ima kakšne težave. Zobozdravnik je, ne da bi pomislil, povedal, da ima težave pri govoru, da se slini, da ima tudi probleme z ravnotežjem. Opozorilo kolega, da bi bilo dobro, če bi se oglasil v njegovi ordinaciji, je vzel zelo resno. Že takoj po zaužitih zdravilih se je spet počutil bolje in je lahko še nekaj let delal. Šele ko je bolezen precej napredovala in so se začele težave z rokami, se je upokojil. Med zdravljenjem so odmerke posameznih zdravil ves čas prilagajali njegovemu počutju in napredovanju bolezni.