Poročil sem se, dobil otroka, potem drugega. Oče je nekje našel sobo in se odselil. Za družino sem si uredil kolikor toliko človeka vredno stanovanje, kar seveda ni malo stalo. Prav vse je bilo treba obnoviti, crkavala je elektrika, puščala voda, gretja ni bilo ... Ko smo končno lahko normalno zaživeli, je občina ugotovila, da bi naše stanovanje bolj prav prišlo miličniku. Predstavljajte si, kakšni boji so bili v prejšnjem režimu z uradniki, policaji, da smo lahko uveljavili svoj prav! S policajem smo se morali dolgo tožariti za motenje posesti, marice so dežurale pred hišo, grožnje in pritiski vseh vrst so se vsipali na nas. Kar vlomil je, vdrl in se vselil, pa smo nekaj časa živeli skupaj. Ko sem le zmagal na sodišču kot nosilec stanovanjske pravice z najemno pogodbo, so mi policaji zabrusili: ,Kaj si nor?! Misliš, da bomo svojega ven metali?!'"