Menda leta 1971 (težko natančno rečem) sem se znašel v turist biroju v Komiži, da bi si našel sobo in nekoga, ki bi me vozil s čolnom, ker sem želel loviti ribe pod vodo, svojega čolna pa še nisem imel. In tam se je prav v tistem trenutku znašel barba Jenar Bogdanović. Ni ponudil samo sobe in čolna, ampak Velo goro na Biševu. Kaj je to, Vela gora? Kaj je Biševo? Tisti otok, tam nasproti? Kaj pa je sploh tam? Zakaj bi šel tja? In zakaj pravzaprav ne? Ničesar nisem vedel, razen da sem se prvič znašel v Dalmaciji. In že prvič in kar pri priči sem se znašel na Biševu. Jenar me je pripeljal s čolnom v Mezoporat, mi tam naložil prtljago na "tovara" in me pognal po peščeni stezi iz Mezoporta na vrh otoka, v hudi poletni vročini, da mi je sonce cvrlo glavo in me je pesek pekel v podplate skozi sandale, med gozdom in "žbunjem" in med kamnitimi ogradami, skozi koncert škržatov ... Gor, na vrh otoka! Zakaj? Zakaj nisem ostal v Komiži, med krčmami in kafiči, zakaj se tukaj cvrem, v tem prahu in grmovju? Ampak kot se zdaj spomnim, je odgovor prišel že nekje napol te prve poti. Ljubezen na prvi pogled!