Ta oseba je danes pokojna. Nihče izmed pričevalcev je ni omenil s pravim imenom. Bilo je spontano, za nikakršno sugestijo z moje strani ni šlo. Film je – z izjemo nekaj ilustrativno uporabljenih fotografij – dokumentaren do zadnjega vlakna. Nekdo me je vprašal, ali smo Ottovo in Slamerjevo molitev v spominski kostnici na Teharjah inscenirali. Popolnoma ničesar nismo inscenirali! Pripravili pa smo okoliščine. Ko smo ju peljali na Teharje, sem vedel, da se bo tam zagotovo nekaj zgodilo, zato sem ju tudi opremil z brezžičnimi mikrofoni. Kaj se bo zgodilo, pa seveda nisem mogel vedeti. Kot nisem mogel vedeti, da bo gospod Slamer, ko smo odšli na Petriček, v hiši našel sobo, v kateri je spal. In tam v čustveno zelo nabitem trenutku povedal, da ima eno samo željo, najti grob svojih staršev. Iz Slovenije je odšel leta 1948 in do našega srečanja ni nikoli obiskal Petrička. Obiskal je Celje, bil je na Teharjah, Petrička pa se je izogibal. Želim reči, da so vsi pričevalci spontano govorili o Črni vdovi in niso omenili njenega pravega imena. Tako so jo namreč dojemali. Kot antimater – bili so otroci v rosnih letih, nasilno so jih ločili od staršev in odpeljali na neznan kraj, tam pa se je pojavila ženska, ki je postala v njihovih očeh poosebljenje zla. Takšno dojemanje te ženske je v njih še vedno prisotno, zlasti pri tistih, ki so bili najmlajši. Pri starejših je ta problem manjši, denimo pri gospodu Slamerju, ki je bil takrat star 14 let in je bil do določene mere že formiran.