Ko smo prišli v Pariz, mi je Gilles našel sobo v poceni hotelu bedne in žalostne podobe. Nisem se zadržal, da mu ne bi rekel, da si po vsem tem, kar sem storil, gotovo zaslužim kaj boljšega. Godrnjaje je sprejel mojo pripombo in me peljal v boljši hotel. V Parizu nisem imel kaj dosti početi. Gilles mi je dal denar in me prišel vsake tri do štiri dni obiskat. Na enem od obiskov mi je rekel, naj pokličem družino. Hotel je vedeti, če mislijo, da sem sodeloval s policijo, ki jih je prišla aretirat. Prav nič me ni mikalo, da bi njegovi prošnji ustregel. Nabil je bil aretiran skupaj z drugimi. V priporu ni bil dlje kot dve uri, a to je dovolj, da bi mu Hakim ali kdo drug povedal za moje priznanje dan poprej. Če bi za to izvedel Gilles, bi vedel, da sem ga izdal. Takoj bi me aretiral. Kljub moji bojazni pa mi ni preostalo drugega, kot da zavrtim telefonsko številko. Oglasil se je Nabil. Kipel je od besa. »Kje si?« je zavpil. »Glej, kaj si naredil! Vse to je tvoje maslo: vsi so v zaporu, maman je obupana. Če bi te bilo kaj v hlačah, bi prišel nazaj in prevzel odgovornost za to, kar si storil.« Odleglo mi je. Seveda je bil besen name, to sem tudi pričakoval. Ker sem mu obljubil, da bom poskrbel, da se znebimo Tareka, Amina in Jasina, je bil prepričan, da sem na tak ali drugačen način odgovoren za aretacije. A vsaj DGSE ni omenil, in to je bilo pomembno. Brez težav sem prepričal Gillesa, da Nabil o vsej stvari ne ve prav nič več kot takrat, ko sem šel prvič na francoski konzulat in ga po srečanju z Gillesom poklical.