go tudi, tretjega pa kot »slovfudovec« v nobenem primeru. Torej je nastala revija na internetu iz sile. Sprva smo jo sicer oglašali, da »zaradi poezije ne bomo sekali dreves« (se ti zdi ta slogan kaj znan?), vendar sem kmalu uvidel, da to ni čisto prav. Za tisk se pravzaprav porabi samo 7 odstotkov papirne mase in bi bil takšen slogan demagoški. Veliko pomembneje se mi zdi to, da je internetna revija hitrejša, fleksibilnejša, prenese večji avtorski razpon, tudi več avtorjev, večjezičnost, je svetovna (kar revija Locutio resnično je). Stavil sem torej na nov medij in mislim, da se mi je za zdaj posrečilo. Za nami je šel samo še SRP, ki pa se ziheraško tudi tiska. V zmoti pa je tisti, kdor misli, da papir kot medij zahaja. Kdor dela z računalnikom, ve, da se papir potroji. A ko danes naročate knjigo z Amazon ali Ozon, vam jo izdelajo po naročilu. Kje so že časi, ko so tiskali stvari na zalogo. Saj je veliko več zaslužka pri »printing-on-demand«. Res bodo brali knjige le še žlahtneži, nikakor ne izbranci. To je preostanek sveta, nihče jih ni izbral. Če so to snobi, so pač snobi. Zakaj Locutio? Kaj vse se skriva za pomenom te besede? Locutio pomeni izgovor, govor, izreka. Nič drugega ni za tem. Bolj zanimivo je, kako smo prišli do tega imena. Nekoč smo v literarni delavnici sedeli in razmišljali, kako bi se revija imenovala. Tomaž Brenk je predlagal Post Scriptum ali Žametne citre, drugi pa niso imeli veliko idej. Potem sem (inovativec, jasno) vzel slovar in položil na slepo prst na stran. Položil sem ga na locutio. Ko danes poskušam najti slovar, v katerem je locutio, ga