Dve leti po mojem prvem obisku v Sloveniji sem imel z Majo in najinim sinom majhno stanovanje na Krimski ulici, še naprej pa nisem imel stanovanja v Berlinu. Začel sem se učiti slovensko in spominjam se, da mi je nekaj jemalo vso voljo: moja učiteljica je govorila, da končnice »nica« ne moremo uporabljati pri predmetih. Vprašal sem, kaj je potem papirnica . Rekla je, da to ne obstaja! Potem sem vprašal, ali tudi Guernica ne obstaja. Glasno se je smejala in po pouku sva šla skupaj na sprehod ob Ljubljanici. V angleščini sva govorila o tem in onem, dokler nisva prišla do gostilnice v Stari Ljubljani in našla senco pred soncem. Minevale so ure in približevala sva se eden drugemu, dokler se nisva dotaknila s konicami nosov. Odpihala sva v noč na belem lipicancu in grulila in se stiskala.