Karmen, ki je po poklicu kmetijski tehnik, dolgo pa je delala kot priučena cvetličarka, je tako kot večina mladih žensk sanjala o srečni družini, domu, ki bi si ga ustvarila s partnerjem, in otrocih. Še pred devetimi leti ji je vse šlo po načrtih, imela je službo, partnerja, s katerim sta si uredila gnezdo, na poti je bil otrok, ko nekega dne ni mogla več dihati in se uleči. Šla je k dežurni zdravnici v Ljubljano, a je niso sprejeli. Ker je bila bolečina v prsih neznosna, je šla na Golnik. Takoj so ji naredili nekaj preiskav in jo poslali na Onkološki inštitut. Od tam so jo le toliko spustili v porodnišnico, da je rodila sina, nato pa sta se nadaljevala kemoterapija in zdravljenja raka. »Hudo mi je bilo, ker zaradi s kemoterapijo in zdravili zastrupljenega telesa sina nisem mogla dojiti. Podojila sem ga le dvakrat, nato pa sem morala nehati. Imam srečo, da imam tako dobrega moža, ki je skrbel za sina, ko sem bila na Golniku. Dvakrat na teden so mi ga pripeljali na obisk, saj nisem mogla nikamor. Na srečo so mi raka nekako pozdravili. Vrnila sem se domov, začela skrbeti za otroka in bili smo družina,« se spominja Karmen. Ko je šla po dveh letih na rutinski pregled, da bi ji določili vzdrževalno terapijo, so ji spet našli sence na pljučih in morala je prestajati enako kalvarijo kot prvič. Takrat se je zavedela, da ima veliko srečo v življenju, da je kljub stranskim učinkom zdravljenja raka ostala živa. »Zaradi kemoterapije so se mi kosti kar topile. Morali so mi zamenjati kolk in še zdaj se trudim, da bi si kar se da razstrupila telo. Zaradi stranskih učinkov vseh zdravil, ki so mi jih dali, sem se odločila, da ostanem samo pri enem otroku, saj me je preveč strah, kaj bi se lahko zgodilo, če bi zanosila še enkrat,« je povedala. A pri vsem, kar se ji je zgodilo, ni nikoli razmišljala, da bi obupala. Mož in majhen otrok sta bila velika vzpodbuda z ozdravitev.