je kar sramotna višina za sezono, pa le ni tako, saj vsi ne stremijo za skalami in velikimi višinami. Soriške planine ali Sorice na kratko ne bo težko najti. Parkirišče je zdaj, ko ni smučarije, prostrano, tako da z lahkoto najdete senco. Ko se boste pripravili, jo mahnete mimo litostrojske koče, pa mimo brunarice, ki jo imajo tam gorski reševalci, in že boste na markirani stezi. Po kakih 10 do 15 minutah pot postane malo bolj strma, vendar ne za dolgo. Še malo in že boste na južnem pobočju. Ko se bo steza umirila, boste prišli do opuščene vojašnice. Po ogledu se napotite mimo, proti jugovzhodu do podrte nekdanje zgornje postaje žičnice, od katere je pokonci ostala samo še ena stena. Tu se odpre pogled v dolino proti Podbrdu in Poreznu nad njim, potem pa pogled v levo zaplava po "mehkih" škofjeloških hribih. Krenite dalje v levo in se ozrite na sever. Prekrasen pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Tudi Kepa v Karavankah se ne more skriti, z lahkoto jo boste prepoznali, okoli vas pa samo zelenje. Saj človek ne verjame, da lahko s tako malo napora vidi toliko. Nadaljujte dalje do vlečnic, mimo njih proti vzhodu in ko boste prišli na vrh, boste na cilju (na sliki). Da, Dravh je to. Doseči se ga da tudi hitreje in laže seveda kar naravnost od litostrojske koče, vendar je to premalo, da bi se upehali. Pa še nekaj, to je predlog, na katerega se izjemoma lahko podate brez nahrbtnika in v lažji obutvi. To je nekakšna reklama za začetek planinarjenja. Poskusite, morda se nam boste pridružili.