šla na ulico, nista nikjer našla voza. Začela sta iskati in klicati, kočije pa so vozile mimo njiju. Tekla sta in prišla navzdol do Seine slabe volje in tresoča se od mraza. Nazadnje sta na obrežju odkrila eno tistih starih dvosedežnih kočij, ki vozijo po Parizu le ponoči, kakor da bi jih bilo podnevi sram lastne revščine. Pripeljala ju je do njunih vežnih vrat v rue des Martyrs, otožna sta se vrnila v svoje stanovanje. Zanjo je bilo konec lepega, on pa je s strahom pomislil, da bo moral biti ob deseti uri znova v ministrstvu. Slekla je plašč in stopila pred zrcalo, da bi se še enkrat videla v svojem sijaju. V hipu je zakričala. Diamantne ogrlice ni več imela okrog vratu! Na pol slečeni mož jo je vprašal: »Kaj pa se je zgodilo?« Vsa iz uma se je okrenila k njemu: »Ogrlice ... ogrlice ... ni več!« Šinil je pokonci kakor strela: »Kaj? ... Kako? ... To ni mogoče!« Začela sta iskati v obleki in njenih gubah, v plašču in njegovih gubah, po žepih, vsepovsod. Ogrlice ni bilo. Mož je vprašal: »Ali za gotovo veš, da si jo še imela, ko si zapuščala plesišče?« »Gotovo, v veži ministrstva sem jo še otipala.« »Če bi jo izgubila na ulici, bi jo moral slišati pasti. V kočiji mora biti.« »Da, verjetno. Ali si si zapomnil številko?« »Jaz ne. Ti?« »Tudi ne.« Z grozotnimi očmi sta se zastrmela drug v drugega. Loisel se je nazadnje oblekel in rekel: »Šel bom in prehodil tisto progo, ki sva jo peš prešla, morda jo najdem.« Šel je, ona pa je sedla v svoji plesni obleki na stol in ni mogla nič več. Niti leči ni mogla, niti zakuriti si, še manj pa misliti. Mož se je vrnil okrog sedme ure. Nič ni našel. Potlej je odšel na policijo, od tam pa v uredništva časnikov, kjer je najditelju obljubil nagrado, potem je stopil k raznim prometnim družbam, na vse kraje, kamor ga je gnalo upanje. Ves dan je čakala nanj v vedno istem brezumju nad strahotno nesrečo. Loisel se je zvečer vrnil bledega obraza in votlih oči. Nič ni odkril. Potlej ji je rekel: »Moraš pisati svoji prijateljici, da se ti je na ogrlici zlomil odpirač in da si ga dala popraviti. Tako bova pridobila na času za nadaljnje ukrepe.« Napisala je, kakor ji je bil narekoval. Po enem tednu sta izgubila vsako upanje. Loisel se je postaral za pet let. Osmega dne je dejal: »Zdaj morava misliti na to, kako bova nadomestila nakit.« Vzela sta škatlico, ki je bil shranjen v njej, ter odšla k draguljarju, čigar ime sta prebrala v notranjosti. Ta je pogledal v svoje knjige in rekel: »Gospa, ta dragotina ni bila kupljena pri meni, jaz sem prodal le škatlico.« Tedaj sta se napotila od zlatarja do zlatarja in se trudila, da bi iz spomina našla ogrlico, ki bi bila čimbolj podobna izgubljeni. Vedno bolj sta hujšala od tegobe in nemira. V neki prodajalni rue du Palais-Royal sta nazadnje odkrila diamantni venec, ki se jima je zdel docela podoben tistemu, ki sta ga iskala. Stal je štirideset tisoč frankov, dobila pa sta ga za šestintrideset tisoč.