Miko se je sladko nasmehnil. Močno se je bal, da so imeli kriminalisti namen obiskati prav njega. Malo je bilo nelagodno, predvsem zaradi Sinana. Slednji je namreč poznal njegovo preteklost in prav lahko bi podvomil o njegovem delu. Oddahnil si je, ko je Sinan zahteval samo Idadoro. Svet se je skrčil na minimum in zelo težko je začeti na novo. Skoraj ni kotička na zemlji, kamor bi se lahko skril. Računalnik te najde, pa naj se zgodi kar koli se že hoče. To je vedel Miko, še bolj pa Sinan, ko ga je samo z rahlim nasmeškom potrepljal po rami, ko je odšel. Miko pa se je v hipu zavedel, da je njegovega podjetništva konec. S Sinanovim prihodom je postal kot utripajoča zvezda na nočnem nebu, izgubljen, a viden vsem. V glavi je še vedno imel zvok pištole, šelest bankovcev in strupeno zavijanje policijske sirene. Težko je dokazal, da ni morilec. Alibi mu je jamčila Idadora, ki je po naključju prišla mimo. Rekla mu je, da je lep in prestrašen. Zato. Zato je to storila. Verjel ji je. Bila je rešilna bilka in še do danes niso našli morilca. Tako pravijo. Tako piše v časopisih. Tako je tudi postal Idadorin zvesti sluga. Njena senca in njena pomoč.