Na soočenju v TV klubu na Pop TV je pred županskimi volitvami leta 2006 novinarka Špela Šipek županskega kandidata dr. Franceta Arharja nedolžno vprašala, ali je član javnosti dovolj neznane cerkvene organizacije Opus dei. Vprašani se je opazno vznemiril, kar ni ušlo televizijskim gledalcem, v znanem slogu zalotenih s spuščenimi hlačami pa odgovoril, da gre za natolcevanje neverodostojnih piscev. Pravzaprav ni ničesar zanikal, le po pravilih Opusa dei, da se pripadnosti nikdar ne sme izdati, je deloval. Pa ne trdimo, da je dr. France Arhar član Opusa dei, saj so pravila za vstop zelo stroga in, kar je najbolj pomembno, izstop je praktično nemogoč. Kdor pa se odloči in na silo izstopi, mu do konca življenja ni usojeno najti miru. Ne njemu ne njegovim bližnjim, kar dobro vedo mnogi Slovenci, ki so s ponosom in solzami v očeh od sreče prevzemali oznake in časti, ki so jih dobili, ko so vstopali v razne, na prvi pogled prijazne cerkvene ali posvetne organizacije (malteški vitezi, vitezi Kristusovega groba). Ko so ugotovili, da finančnih zahtev druščin skoraj ne morejo več izpolnjevati, so želeli ven, toda vrnitve ni. Če nimaš denarja, moraš opravljati najbolj umazane posle, da zadovoljiš dajalce časti. Voditelji takšnih organizaciji dobro vedo, kdaj nemočni člani šele najbolj zagrizeno delajo.