Začela je hoditi gor in dol po stanovanju, v prsih je čutila tesnobo… Pa tako lepo si je uredila življenje, piše scenarije za reklame, hodi v knjižnico, kino, s prijateljico gresta ob petkih zvečer ven, na ulici je našla mačka, krasnega črnega mačka, ki ji zdaj v samotnih večerih spi v naročju… In zdaj… Zdaj… Oče… Začela ga je zmerjati, mu očitati… "Nikoli se nista ozirala name, nikoli! Kar naprej sta se šla svoje vojne. Kričala sta drug na drugega, se pretepala… Ne moreš si misliti, kolikokrat sem vso noč bedela in si želela, da bi bilo zjutraj vse drugače… Vidva pa ne in ne. Bolj sta se mučila, rajši sta bila skupaj. In zdaj… In zdaj, ko sem se končno odselila, ko imam svoj denar, svoj prostor pod soncem, zdaj bi se rad preselil k meni! Kje si bil pa takrat, ko sem potrebovala malo miru, kaj sta počela takrat?" Oče jo je samo gledal. S tresočimi rokami je srkal čaj in jo gledal. Ko je končala in se je izčrpano in nemočno sesedla v stol ob vratih, je vstal in rekel, da gre. Postalo ji je žal, rekla mu je, da lahko prespi pri njej, da je lahko pri njej nekaj dni… Odkimal je in rekel, da ve, da je vse, kar mu je rekla, res; rekel je še, da mu je žal, ker je bil takšen, ampak ni vedel, ni se zavedal… Tudi mamo mora razumeti, imela sta težko življenje, "mamo moraš imeti rada, dobra ženska je." Spet usmiljenje! Zatrepetalo ji je v prsih, postalo ji je slabo, pojavili so se isti občutki kot takrat, ko se je vrnila iz šole in je v kuhinji sedel drug moški, z mamo sta se smejala in pijano lezla drug v drugega, v sosednji sobi pa je ležal oče… Zapustila ga je, ko je zbolel in ne more več skrbeti sam zase, on pa jo ima še vedno rad! Gnusno! Na bruhanje mi gre, na bruhanje! Potem je oče rekel, naj nima slabe vesti, da je naredil napako on, ker je sploh pomislil, da bi lahko ostal pri njej… "Otroci niste svojim staršem ničesar dolžni," je rekel. Potem jo je prosil, če jo lahko objame. Njen oče jo je prosil, če jo lahko objame. Solze so ji privrele in pohitela je k njemu, ne zato, ker bi si želela njegovega objema, pač pa zato, ker je lahko samo v objemu skrila solze… Njegov objem je bil mehek, v njem ni bilo prav nobene moči… Ne, njegov objem ni bil objem ljubezni, bil je… bil je… ni našla besed, s katerim bi ga lahko opisala… najbolj je bil podoben lakoti… ja, lakoti… Vendar ne tisti lakoti, ki hlastne in plane in golta v lakomnih grižljajih, njegova lakota je bila lakota človeka, ki že zelo dolgo ne more več jesti… Potem je odšel. Na vratih se je nasmehnil in rekel, da bo še prišel. Zaprla je vrata za njim. In zdaj so ji sporočili, da je umrl.