V zaključnem govoru je državna okrožna tožilka Nadja Gasser povedala, da se žrtve surovega mučenja ne morejo braniti. Poudarila je nerazumljivo surovost obdolžencev, saj naj bi se sadistično mučenje ponavadi končalo s smrtjo. Surova dejanja so nedvomno dokazana, o krutosti pa priča tudi najden dnevnik dogodkov, v katerem so obdolženi posameznim žrtvam dajali imena. Tako je bil Smučar tisti, ki so ga privezali na avto, Vodovodarju so v zadnjično odprtino potisnili in prižgali petardo, Dežnikarja so zbadali z dežnikom, Paraplegik je ostal po mučenju hrom in so ga kasneje zažgali. Da so v dnevniku podatki natančni, kaže tudi izpoved pismonoše, ki je v enem od nabiralnikov našel mačka, ki so ga obdolženi imenovali Poštar in so ga zaprli v nabiralnik. Obdolženi so na surov način mučili kar štirideset mačk, pri izbiri kazni pa mora sodišče upoštevati veliko število žrtev, sadistične in gnusne metode, dolgotrajnost mučenja in dejstvo, da obdolženi niso pokazali obžalovanja. Olajševalnih okoliščin razen mladosti ni, je zaključila Nadja Gasser in predlagala dva meseca zaporne kazni za vsakega (največja možna kazen za kaznivo dejanje mučenja živali je sicer tri mesece), ki pa naj jo obdolženi opravijo v obliki koristnega dela v kakšni humanitarni organizaciji. Le tako je kazen lahko tudi vzgojna, je pristavila tožilka.