Evropska unija je bila pred dvema, tremi leti tako rekoč v celoti z edino izjemo Aznarjeve Španije pod rožnato socialdemokratsko ali celo socialistično vladavino. V Franciji, Belgiji, Italiji in Nemčiji in še kje so bili kot vladni partnerji pripuščeni celo zeleni. Vendar se je izkazalo, da socialdemokracija ni storila enega samega resnično usodnega koraka. Samo besede, besede, besede. Predvolilni programi in obljube so eno, realnost je čisto drugačna. Saj smo s srcem in dušo na strani slabo plačanih delavcev, smilijo se nam samohranilke, srdito nasprotujemo nedeljskemu delu prodajalk v hipermarketih, robantimo o nujnih novih delovnih mestih in obubožanih upokojencih. Opozicijske stranke ne glede na politično usmerjenost vneto razlagajo, kako bi z veliko dobre volje ustvarile raj na Zemlji. Ampak čudežev ni. Še tako človekoljubna vlada natančno ve, da je nacionalno gospodarstvo mogoče ohraniti na znosni ravni samo z nepopularnimi ukrepi in zatiskanjem pasu. Kar se tega tiče, je naša vlada še vedno preveč všečna parterju. Pa še za nekaj drugega gre: v dvanajstih letih neodvisne Slovenije se je političnemu razredu uspelo učinkovito odlepiti od ljudstva tako kot povsod po Evropi. Vendar je ta razkol za Slovenijo bistveno usodnejši kot pri velikih narodih. Ravno toliko nas je vseh skupaj, da komajda iz leta v leto preživimo z glavo nad vodo. Če se bodo politični spori še huje razplameneli in zagotovo se bodo! in če ne bomo našli konsenza, lahko samo zaklenemo hišo Slovenijo in v prvi odtok vržemo njen ključ. Slovenija brez notranje solidarnosti ne more preživeti. Ta solidarnost pa zajema pretepene ženske, zlorabljene otroke, 80.000 naših sosedov in sodelavcev, ki še po več kot desetih letih niso dobili slovenskega državljanstva. Še huje, ostali so brez kakršnegakoli državljanstva. Do kdaj bodo nacionalni junaki slovenske Rome žalili z romi? Z malo začetnico.